V borbi za delovna mesta, ki izbruhne, Alan izda svojega dolgoletnega sodelavca, ki se naslednji dan po izgubi službe vrne na radijsko postajo z dvocevko in vzame zaposlene nekdanje kolege za talce, v tej situaciji pa se Alan znajde v paradoksalni vlogi posrednika med policijo in nekdanjim kolegom. Cirkus, ki se dvigne ob zasedbi radijske postaje, pa seveda povzroči rast njene priljubljenosti.

Sinopsis filma Alan Partridge: Alfa samec (2013, Declan Lowney), je morda slišati kot nekaj iz sodobne črne kronike ali kot daljni odmev ciničnih kriminalnih dram Pasje popoldne (1975) Sidneyja Lumeta ali še starejšega Ace in the Hole (1951) Billyja Wilderja, ki sta imela poudarjeno socialno in družbeno kritično noto. A če vemo, da je Alan Partridge priljubljen televizijski lik v interpretaciji Steva Coogana, in da ga je ta oblikoval v sodelovanju z avtorskim partnerjem Armandom Iannuccijem, ki premore izrazit talent za verbalno satirično komiko, potem so tudi osnovne koordinate filma Alan Partridge: Alfa samec glede žanrske zasnove nekoliko drugačne.

Iz neke danes žal vse bolj prepoznavne situacije je avtorska ekipa Steva Coogana ustvarila simpatično komedijo, ki jo odlikuje rafalni dialoški tempo, smisel za samoironijo in karikiranje ter nekaj izvrstnih slapstick situacij. Spremljevalni liki so res do neke mere stereotipni, kar pa ni moteče oziroma zgolj pospeši ritem same komedije, ki ne izgublja časa z njihovim orisom. Coogan v podnaslovu filma ni zaman alfa samec, saj s svojo komedijantsko persono dobesedno nosi cel film na svojih plečih.

Avtorji filma prav dobro razumejo, da je komedija anarhični žanr, ki ruši avtoritarnost, ta pa se dandanes manifestira predvsem kot vseobsegajoča finančna prisila. Ob tem sodobnem izhodišču pa je Alan Partridge: Alfa samec tudi lepo, skoraj nostalgično posvetilo radiu kot mediju. In pravzaprav vsakršnemu medijskemu delovanju, ki ga s šovbiznisom druži maksima, da se mora nadaljevati, ne glede na karkoli.

Gorazd Trušnovec; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)