O skrivnostni deželi, bogati z naravnimi viri in poseljeni s srečnim prebivalstvom, ki je bila pozneje najverjetneje zaradi prevelike želje po moči in oblasti pogubljena v "enem neznosnem dnevu in eni neznosni noči", je v svojih dialoških iskanjih resnice prvi pisal že Platon več kot tristo let pred našim štetjem in se pri tem skliceval na stare egipčanske vire, že tedaj stare več tisoč let.

Pozneje so o Atlantidi nastale najrazličnejše legende, iskali so jo številni raziskovalci in vsakih nekaj desetletji se pojavi nova razlaga, kje pod morjem naj bi resnično ležala. Seveda je skrivnostna izgubljena dežela burila tudi domišljijo številnih literarnih ustvarjalcev – eden prvih jo je v svojem romanu 20.000 milj pod morjem obiskal Jules Verne –, slikarjev in glasbenikov, s prihodom in intenzivnim razvojem moderne tehnologije pa je svoje mesto našla tudi na televiziji, v animah, videoigrah ter na filmskem platnu. Za svoj režijski vstop v filmski svet DC-jevega univerzuma si jo je izbral tudi avstralski filmski režiser malezijsko-kitajskih korenin James Wan in se k njej potopil z najnovejšim stripovskim junakom, ki je dobil čisto svoj film, z Aquamanom.

Film Aquaman lahko gledamo na več načinov – kot nadaljevanje Lige pravičnih, kjer je Aquaman skupaj z drugimi štirimi DC-jevimi superjunaki že reševal svet, kot samostojen film, ki bo predvsem zaradi čudovitih vizualnih učinkov in čisto spodobno dinamične akcijsko-ljubezenske zgodbe pritegnil tudi tiste, ki o stripovskem DC-univerzumu sicer nimajo pojma, ali pa kot še en film o Atlantidi in njenih potopljenih prebivalcih. Skupna točka vseh bo najbrž to, da je film vizualno izredno dodelan, podobe potopljenega kraljestva pa tako čudovite, da bi človek najraje kar sam zaplaval med vsemi tistimi neonsko svetlečimi se skalami in skulpturami, medtem ko je zgodba rahlo manj navdušujoča.

Čeprav gre nedvomno za najboljši film razširjenega DC-univerzuma do zdaj, kar tiho namiguje, da gre ustvarjalcem bolje od rok film o posameznih junakih kot pa posnemanje Marvelovih Maščevalcev z združevanjem junakov v enotno ligo, je zgodba kar nekoliko preveč papirnata. To, da je že vnaprej jasno, kako se bo zadeva razpletla, ni za tovrstne filme seveda nič neobičajnega in niti ni nujno pomanjkljivost, da gledalec lahko že sam dokonča stavke in dialoge glavnih junakov, v tem primeru pa vendarle je.

Tudi malo izvirnejšega humorja ali samoironije, ki sta pri stripovskih filmskih junakih vedno dobrodošla, je občutno premalo, pa čeprav so imeli ustvarjalci srečno roko pri izbiri glavnih igralcev, ki bi bili tej nalogi nedvomno zlahka kos. Predvsem Jason Momoa, kot sicer odličen naslovni junak, ima na tem področju gotovo še veliko prostora. Upajmo, da ga bo v nadaljevanju – kratek posnetek po odjavni špici ga seveda že tiho napoveduje – lahko tudi bolje izkoristil, in tako Aquamana še nekoliko dvignil nad lep akcijski ljubezenski film, kamor se je za zdaj usidral.