Brata Dana in Zana sta bekasa, kurdsko siroti, ki se preživljata z uličnim loščenjem čevljev, jesta, kjer kaj dobita, in spita na strehah domačega mesta.
Njuna starša je ubil neusmiljeni politični sistem Sadama Huseina, in ko fantiča nekega dne skozi okence kinodvorane vidita ameriški film o Supermanu, se odločita, da gresta v Ameriko. Seveda je to v njunih predstavah čisto blizu, le dan ali dva hoje in bosta že tam, potem pa bosta našla Supermana, z njim poletela nazaj domov in poskrbela, da bo doma spet vse v redu.

Režiser Karzan Kader je film, za katerega pravi, da ni le njegova osebna zgodba, ampak tudi močan kurdski glas, ki si želi miru, postavil na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kot otrok tudi sam zapustil Huseinov Irak in z družino našel zatočišče na Švedskem. Pri snemanju v kurdski pokrajini, ki je s svojo slikovitostjo nedvomno tretji protagonist filma, ni uporabljal nobenih dodatnih luči ali vizualnih učinkov, saj je želel doseči občutek resničnosti, s čimer je ustvaril izrazito nasprotje utopičnim otroškim željam.

Bekas je lep, resen in zelo duhovit vsegeneracijski film o sanjah, o strasti, ki je potrebna za dosego teh, o neskončnem verjetju v njihovo uresničitev in predvsem o tem, da je vse lažje, dokler te sanje sanjamo skupaj. Kot na nogometnem prvenstvu, le da je zmaga za Zano in Dano veliko bolj življenjska. In veliko lepša.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radia ARS.