Implicirano šalo razumemo vsi: Michael Keaton je bil Batman dvakrat, obakrat v režiji Tima Burtona, nato pa se je stripovskim blockbusterjem odpovedal, še preden je njihov čas sploh zares nastopil, ter se posvetil veliko manj bombastični igralski karieri. Vse podobnosti z resničnimi osebami in dogodki so v novem Iñárritujevem filmu, Birdman, torej namerne. Riggan Thompson (Keaton) je pred dvajsetimi leti v svoji pernati opravi superjunaka vladal kinematografom, nato pa - najbrž na grozo svojih računovodij - v imenu svojih "resnih" igralskih ambicij zavrnil snemanje Birdmana 4 in hitro zdrsnil v obskurnost. A kaj, ko se sladke zasvojenosti s slavo očitno ni lahko kar tako znebiti. Riggana dvom o tem, ali je izbral pravo pot, na vsakem koraku spremlja še vsa ta leta pozneje, manifestira pa se v batmanovsko globokem, hripavem glasu Birdmana, ki mu kot zlobna senca na rami šepeta v uho: "Nekoč si bil zvezda, se spomniš?" Klasičen tihi glasek samozaničevanja ali dejanska psihoza s prividi? Na prvi pogled ni čisto jasno.

Riggan potrditev svoje odločitve nečimrno išče v gledališki adaptaciji Carverjeve kratke zgodbe o deziluzijah in pijancih, O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni?; za broadwaysko predstavo je napisal adaptacijo, jo režiral in si v njej namenil glavno vlogo, zdaj, nekaj dni pred premiero, pa gre seveda narobe vse, kar narobe sploh lahko gre. Če se je nekako naučil živeti z zajedljivimi Birdmanovimi opazkami v svoji glavi, ima večje težave z resničnim življenjem: tega mu otežujejo zamorjena, pravkar z odvajanja spuščena hčerka Sam (Emma Stone), trpeči producent in najboljši prijatelj Jake (Zach Galifianakis), vsega naveličana nekdanja žena (Amy Ryan), z njim ne ravno zadovoljna punca (Andrea Riseborough) in labilna igralka (Naomi Watts). Pika na i je Mike Shiner (Edward Norton), v zadnjem hipu najeti gledališki zvezdnik, ki naj bi produkciji prinesel večjo odmevnost, a v resnici grozi, da jo bo s svojo narcisoidno megalomanskostjo pokopal pod seboj. Mike je eden izmed tistih igralcev, ki hlepijo po konfrontaciji in pozornosti, in to si namerava priboriti, pa naj bo s krajo Rigganovih izjav v intervjujih ali očitnimi erekcijami na odru. Njegova telesna, agresivna prezenca je očiten kontrast protagonistovemu psihičnemu razkroju in labilnosti - pa čeprav je Riggan tisti, ki ga vidimo lebdeti v zraku in telepatsko razsuvati lastno garderobo.

Iñárritu vse to gomazenje, shizofreno prepletanje in beganje likov po zakulisju dotrajanega broadwayskega teatra prikaže v nenehnem gibanju. Jasno je, da imamo opravka z režiserjem, ki je upravljal kompleksno interno kolesje zgodb, kakršni sta bili 21 gramov in Babilon, pa čeprav se tokrat ne poigrava z linearnostjo časa. Zdi se, kot da je mojstru fotografije Emmanuelu Lubezkiju (Gravitacija, Drevo življenja, Čudežu naproti) uspelo cel film ujeti v en sam, dolg, kinetičen prelet po zavitih hodnikih, skozi garderobe, na oder, nad oder, na streho, pod odeje in pod kožo igralcev, ki v ta vrtinec vstopajo in izstopajo kot po koreografiji, zasnovani okrog gibov kamere; rezi so skriti v gledaliških zatemnitvah. K takemu vtisu pripomore tudi konstantna džezovska glasbena podlaga, tako neukročena in spontana, da se v obliki glasbenika za bobni za hip celo manifestira na platnu. Nadrealistični vizualni prebliski v zgodbo vdirajo v obliki posebnih učinkov iz akcijskh filmov, ki tako dobesedno kot figurativno razsuvajo Rigganov mali, utesnjeni svet gledališke garderobe.

Čeprav je Birdman izjemno gledljiva, nikoli dolgočasna, s popkulturnimi referencami natrpana ("Ti ni všeč tvoj novi nos? Nič hudega, lahko dobiš drugega, ti bomo priskrbeli plastičnega kirurga Meg Ryan") avantura, je to v veliki meri zaradi njegovega vizualnega sloga in presežnih igralskih dosežkov - vsebina (torej scenarij) pa na trenutke ne dosega ravni lepo zavitega paketka. Rigganova kalvarija v dnevih pred premiero se stopnjuje proti "razkritju" o puhlosti in praznosti hollywoodskega blišča - ugotovitev, ki bi jo težko kdo kvalificiral za revolucionarno ali izvirno idejo. Spomnimo se samo na Samin jezni monolog o nerelevantnosti "analognih" ljudi v dobi Twitterja in Facebooka - za leto 2014 ne ravno svež ali globok uvid.

(Pre)velik ego moža, ki za filmom vleče niti, na dan pokuka tudi v prizoru, v katerem se Riggan sooči z oholo, skoraj stripovsko zlobno gledališko kritičarko New York Timesa, ki mu pove, da bo razstavo ne glede na to, kakšna je, raztrgala na kosce, češ da "prezira vse, kar hollywoodski zvezdnik predstavlja". Naš protagonist ji očita, da pomanjkanje vsebine zakriva z napihnjenimi pridevniki, - kar pa je v prenesenem pomenu do neke mere ravno to, kar počne Iñárritujev film.

Da celota ne izpade preveč pompozno in samovšečno, gre zahvala predvsem briljantno izbranemu Michaelu Keatonu, ki je svoji vlogi več kot kos: dovolj star in prekaljen maček je, da si lahko privošči porog izumetničenosti šovbiznisa, obenem pa je v njem tudi ranljivost, ki daje slutiti, da si tudi sam še ni čisto zlizal ran po svojem kratkem izletu v zvezdniško stratosfero. Ena oskarjevska nominacija že ima svojega lastnika, je varno napovedati. Tudi Edward Norton je odličen (in gotovo ne naključno izbran) kot parodija Resnega Igralca, Zach Galifianakispa je končno našel vlogo, v kateri mu ni treba igrati večno enakega klovna.

Birdmanu se da očitati malenkosti: denimo nepotrebne zastranitve v zgodbi, pregosto natresene reference na vse od Rolanda Barthesa pa do Justina Bieberja ali pa prisiljeno poduhovljen, alegoričen sklepni prizor, ki deluje kot nasilno odprta rešitev, ker se scenaristom nobena druga pač ni zdela dobra. V nobenem trenutku pa mu ne moremo očitati pomanjkanja energije ali domišljije, kaj šele skromnih ambicij. Morda se rahlo opeče, a Birdman cilja na sonce.

Ocena: 4; piše Ana Jurc