Zgodbo o dekletu, ki se tik pred svojim 30. rojstnim dnem neha starati, je režiral bolj ali manj neznani 33-letni Lee Toland Krieger (pred nekaj leti je posnel simpatično romantično komedijo Celeste in Jesse za vedno, ki je imela trikrat več vpogleda v naravo ljubezni, kot ga zmore Brezčasna Adaline). Osrednja os in obenem osrednja težava celotnega filma je njegova medla protagonistka brez ene same karakterne napake ali vsaj izstopajoče lastnosti, ki ji v gledalcu nikakor ne uspe vzbuditi sočutja ali vsaj zanimanja. Zgodba popolnoma pusti ob strani mehanizme in posledice tega, da je pretentala zakone fizike, in se raje osredotoči na njeno "brezčasno" ljubezensko zgodbo.

V dolgem uvodu nam nevidni pripovedovalec (ki zveni, kot da sinhronizira dokumentarec o živalskem kraljestvu) razloži, da na postavno Adaline (Blake Lively) odtekanje časa nima istega smrtonosnega učinka kot na preostalo populacijo. Rodila se je daljnega leta 1908 in prvih devetindvajset let preživela kot navadna smrtnica - dokler ni v avtomobilski nesreči, v kateri se ji je za hip ustavilo srce, izgubila sposobnosti staranja ("znanost", s katero to film pojasni, je tako za lase privlečena, da je tukaj ne bomo niti obnavljali). To, da se bo skozi naslednjih osemdeset let prebila brez ene same gubice ali sivega lasu, se na prvi pogled zdi kot izpolnitev sanj vsake hollywoodske starlete (pa najbrž ni nameren komentar položaja žensk v igralskem cehu), a je malo manj sanjsko, ko se izkaže, da se bodo pred njenimi očmi postarali in umrli vsi, ki jih je kdaj imela rada.

Ko Adaline, ki se s svojo dikcijo iz dvajsetih in staromodno zadržanostjo nikoli povsem ne vklopi v spreminjajoči se čas, z datumom rojstva na vozniškem dovoljenju pritegne pozornost sumničavih lovcev na komuniste v McCarthyjevi dobi, ji postane jasno, da bo morala, če noče končati kot poskusni zajček v kakem laboratoriju, vsakih deset let popolnoma spremeniti svojo identiteto in okolje. Redno se vrača le v rodni San Francisco, da lahko ostaja v stiku z edino varuhinjo njene skrivnosti, hčerjo Flemming, ki se je medtem že postarala v sivolaso upokojenko (Ellen Burstyn). V celotni prisiljeni kulisi Adalininega življenja je najbolj avtentičen prav njen odnos s hčerko - najbrž zato, ker težkokategorna igralka, kakršna je Burstynova, lahko življenje vdihne še tako neverjetni premisi.

Blake Lively se skuša skozi podpovprečen material prebiti z rahlo distanciranostjo in gracioznostjo starega Hollywooda, a v resnici deluje samo leseno in nesproščeno. Zdi se, kot da ne more videti onkraj površinskega razumevanja glamurja: celotna njena vloga je sosledje koreografiranih tableauxov, pred ogledalom naštudiranih položajev, ki kar najbolje poudarijo njeno klasično lepoto. Čudovito jo je gledati, a naredi približno tako globok čustven vtis kot naslovnica modne revije.

Hej, ima pa zato odlično garderobo: z oskarjem nagrajeni kostumograf Angus Strathie (Moulin Rouge) je Adaline spravil v celo paleto sijajnih kostumov iz različnih poglavij 20. stoletja, v kompletu s klobučki, popolno navitimi kodri in komplementarnim toplim filtrom na kameri Davida Lanzenberga.

Pri vsem tem se moramo pretvarjati, da naša junakinja na zmenek ni šla že dobrih šestdeset let (da morebiti ne bi izpadla promiskuitetno). Njeno srce odtaja šele postavni milijonar Ellis (Michiel Huisman), ki jo osvoji z dobro staro kombinacijo zalezovanja in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Ko mu izbranka na nekem galaplesu kot Pepelka pobegne v noč, jo izsledi v njeni službi - seveda je zaposlena v mestnem arhivu, kjer se lahko predaja nostalgiji - in zagrozi z umikom svoje radodarne donacije, če ne bo šla z njim na večerjo. Težava je le v tem, da "Jenny", kot si Adaline pravi zadnjih deset let, od selitve in menjave identitete loči le še okoli teden dni.

Brezčasna Adaline je film, očitno zastavljen tako, da ga bosta nosili karizma in očarljivost Blake Lively - zato je rahlo nerodno, da jo Harrison Ford, ki ima samo stransko vlogo v zadnji tretjini zgodbe, zasenči v hipu, ko se pojavi pred kamero. Igra namreč Ellisovega očeta Williama, ki se je v študijskih letih zapletel prav z - še ena scenaristična akrobacija - Adaline. "Jenny" mu zdaj natvezi, da je hči njegovega nekdanjega dekleta, a je Williamova šokirana otrplost tako očitna, da je tudi Ellisovi materi (Kathy Baker) hitro jasno, da je bila za moža očitno le druga izbira. (Tega, da je Adaline na neki točki ljubila očeta svojega zdajšnjega ljubimca, film ne problematizira, in, kar je še huje, žgečkljivi detajl ga naredi nič bolj zanimivega.) Kakor koli že, ranljivi, postarani Harrison Ford zgodbi, ki je na tem mestu še brezciljno tavala, vnese prepotreben zagon, a je žal že prepozno, da bi rešil celoto.

Film je imel vse mogoče zanimive iztočnice za razmislek: kakšna oseba bi lahko bila junakinja, ki si je izkušnje in znanje nabirala celotno stoletje, pri tem pa se ji ni bilo treba sprijazniti s postopnim izginjanjem v ozadje, ki pride z leti? Kako dolgo sled strtih src bi pustila za seboj, če bi bila ljubezen - vsaj zanjo - res lahko večna? Kakšne so posebnosti zgodovinskih obdobij, ki jih je doživela?

Scenaristov (J. Mills Goodloe in Salvador Paskowitz) ne zanima nič od tega. Vsak izlet v preteklost je zgolj priložnost za novo garderobno preobrazbo brez kakršne koli globlje vsebine (na neki točki izvemo, da je Adaline delnice pametno vložila v nastajajoče podjetje Xerox, a je poglavja že v istem hipu konec). Junakinja ima eno samo čustveno nastavitev - ker se boji navezanosti, je nenehno na begu; da ima njena situacija kakršno koli prednost, ji očitno nikoli ne pade na pamet.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc