Tisti, za katerega ste v resnici vedeli le vi in morda še vaš najljubši medvedek, morda punčka iz cunj, morda namišljeni kuža – prijateljček pač, ki je s ščepcem pristne otroške domišljije oživel v najboljšega sogovornika in vam s samosvojimi rešitvami pomagal prebroditi tudi največje stiske. Kam neki se je skril, kajne? Pa bi mu sploh še znali prisluhniti, če bi kar nenadoma od nekod prišel?

Christopher Robin, sicer predan družinski oče, ki pa v privzgojeni delovni vnemi več časa preživi v tovarni kovčkov kot s svojo mlado družino, vsekakor ne ve, kako naj se odzove, ko se na njegovem londonskem vrtu nekega lepega dne znajde nihče drug kot Medvedek Pu, njegov najboljši prijatelj iz otroških dni. Christopher Robin že dolga leta ni pomislil na malega medvedka, še manj pa na to, da bi bil ta sploh lahko resničen! A zdaj je tu, v njegovi hiši jé med in s svojim preprostim pogledom na svet in čistim srcem Christopherju Robinu – in ob njem seveda tudi gledalcem – v čudoviti dogodivščini, na katero se odpravita, pomaga odpreti oči, prenapolnjene z odgovornostjo.

Film Christopher Robin je le ena izmed številnih filmskih, televizijskih, knjižnih in še kakšnih adaptacij priljubljenega domišljijskega lika, ki ga je pred skoraj stoletjem ustvaril angleški pisatelj Alan Alexander Milne, zato je bila naloga ustvarjalcev tokratne družinske pustolovščine vse prej kot lahka. Toda režiser Marc Forster, ki se je pred leti že odpravil iskat deželo Nije, se je naloge lotil precej posrečeno. Christopher Robin – tudi njega je treba v filmu razumeti le kot domišljijski lik, čeprav je bil resnična osebnost in kot avtorjev sin tudi poglavitni povod za nastanek zgodbic – se z Medvedkom Pujem odpravi na res lepo popotovanje v iskanju svojega pozabljenega otroškega pogleda na svet, v katerem so bile stvari veliko preprostejše in prijaznejše. Srečanje s starimi prijatelji, ki so v filmu posrečeno ohranili obliko oživljenih plišastih živali – Sivčkom, Tigrom, Pujskom in tako naprej – je pravzaprav srečanje s svojo domišljijo, poigravanje z duhovitimi besednimi skovankami in premetankami pa odličen predlog za popestritev še tako sivega vsakdanjika.

Film, ki po zasnovi na tihem nekoliko spominja ne zdaj že legendarnega Kapitana Kljuko, čeprav Ewan McGregor kljub odlični upodobitvi med službo in družino razpetega očeta pač ne dosega visoko postavljenih meril Robina Williamsa, je vsekakor lepa družinska pustolovščina, ki morda ne prinaša zares velikega filmskega presežka, vendar odpira številne pomembne teme in – vzbuja domišljijo.