Vse to je ne nazadnje zapisano že v različnih enciklopedijah in celo na spletu. Zato gledalca pred odhodom v kinodvorano, v kateri si lahko ogleda celovečerni film Mihe Čelarja z naslovom Codelli, seveda najprej zanima tisto ključno: kaj mi bo film o njem razkril novega?

A pojdimo po vrsti. Najprej bi se verjetno veljalo ustaviti že pri zvrstni opredelitvi filma. Tega predstavljajo kot igrano-dokumentarni film, kar pa ni najbolj natančna oznaka. Čelarjev Codelli je namreč bolj ali manj klasičen biografski dokumentarni film, ki premore igrane sekvence in te so v pretežni meri omejene le na ilustracijo tistega, kar pripoveduje biografsko zastavljena zgodba. Te so resda domiselno zasnovane in izpeljane, saj poskušajo tako ustvariti približek filmski formi tistega časa, torej nememu filmu, kot hkrati tudi oživiti bogato Codellijevo zbirko fotografij.

Tako je po svoje prav zabavno gledati, kako se začne avto, ujet na fotografiji na eni značilnih ljubljanskih "mestnih" vedut, nenadoma po tej fotografiji premikati. Malce bolj nelagodno pa se gledalec počuti ob oživljanju Codellijevih fotografij iz njegovega afriškega obdobja. Pri oživitvi teh namreč na dan plane tudi zlovešči duh kolonializma, ki je tako kot liki na fotografiji, tudi sam "ujet v trenutku", ko je fotografija nastala.

Zdi se, da so se tega vsaj delno zavedali tudi ustvarjalci, saj se v oživljenih fotografijah, torej teh vrinjenih igranih sekvencah, vendarle vidi, da je avtor do takratnega kolonialnega duha evropskih "osvajalcev" poskušal zavzeti neko distanco. Zato se zdi, da je ključni problem Čelarjevega Codellija predvsem nekje drugje: namreč v dejstvu, da nam kljub svoji dolžini in formalni raznolikosti prav veliko novega o Codelliju sploh ne pove. To morda še v največji meri velja za tisti del informacij, ki nam jih posredujejo njegove tri potomke: vnukinja Livia Barbo von Waxenstein Reden, pravnukinja Alessandra Reden ter prapravnukinja Valentina Valeria Paula Alessandra Zundel Reden. Pravzaprav je edina, ki nam razkrije nekaj malega vpogleda v še neznani del njegovega življenja le prva, Livia Barbo. Prisotnost drugih pa je bolj kozmetične narave, saj filmu ne dodajo skorajda ničesar. Kot mu na primer ne dodajo niti člani avtomobilističnega društva Codelli, katerih edini dosežek se po videnem zdi to, da so uspeli s svojim predlogom za poštno znamko z motivom Codelli.

Čelarjev film vam tako morda še največ novega posreduje na zelniku, na katerem tudi sam raste: namreč takrat, ko govori o baronovi filmski dejavnosti. Tu posreduje nekaj novih informacij, ki zgodbo o njegovem filmskem "prvič" malce bolj zaokrožijo in izpopolnijo njene bele lise. Ob tem pa gledalcu nedvomno nudi dopadljiv sprehod v preteklost in se pokloni eni znanih osebnosti iz naših krajev, o katerih je še vedno vse premalo znanega.