Film Leslye Headland je namreč v prikazovanju svojih junakinj neprimerno bolj ciničen in neizprosen. Pravzaprav v njem ni junakinj, temveč so samo protijunakinje. Te dokazujejo, da Leslye Headland zelo dobro razume protislovja in dileme ljubezenskega in spolnega življenja žensk zahodnega sveta in z njimi povezane težave, nevroze in frustracije. Gre za razpetost med idejo o eni popolni in pravi romantični ljubezni, v duhu katere so bile vzgojene, in med cinizmom nove generacije, ki je v zvezi s tem, tako kot pri številnih drugih rečeh, v primerjavi z idealizmom staršev postala nekam nezaupljiva. Kljub prežetosti medijev s trdovratno idejo o pravi ljubezni in mitom o mladih ženskah in dekletih kot nekakšnih princeskah sta politično instituciji monogamije in zakona namreč že dalj časa pod vprašajem, življenjski slog ljudi pa je vse bolj individualiziran in prežet z nekakšnim kolektivnim strahom pred pretirano predanostjo in odvisnostjo.

Gre za izhodišča, ki so še kako bistvena za pripovedi, ki nagovarjajo današnje mlade odrasle, gledalke in gledalce, kar odseva tudi avtoričin drugi celovečerni film Dajva se dol. V njem je delno pomenljiva že sama izbira glavnih igralcev. Alison Brie in Jason Sudeikis namreč nikakor nista tipični holivudski zvezdi romantičnih komedij, temveč sta predvsem komedijanta, znana po vlogah v humorističnih, satiričnih oddajah in nadaljevankah. Jake ni idealiziran lik brez osebnosti, kakršnega smo navajeni iz podobnih filmov, temveč je tipičen pametnjakovič, ki se dela, da ve vse, v resnici pa se ves čas boji biti iskren in ranljiv. Tudi Lainey ni nikakršna popolna prijetna punca, temveč ženska, ki jo iskanje princa na belem konju prižene do bolezenskih skrajnosti.

Obsedeno vztraja pri zalezovanju enega in istega moškega, čeprav je ta nedosegljiv in zaseden. Še celo za prvi zmenek se odločita deset let po tem, ko sta prvič spala skupaj, in ga tako določita šele za nazaj, sredi večera, nekako ironično, ker tega nihče od njiju (ali nihče na sploh) ne počne več. Dajva se dol tako zastavlja zanimiva vprašanja o tem, ali v življenju partnerje lahko ljubimo na različne načine in ali se ti načini med seboj izključujejo; pod vprašaj postavi idejo o »pravi« ljubezni, ki je temelj žanra romantične komedije, raziskuje nove oblike ljubezenskih razmerij in s tem deluje skoraj subverzivno znotraj žanra samega.

Vendar se na žalost zdi, da filmu nekje na sredini zmanjka poguma. Z vsako minuto, ki preteče, postaja vse manj avtorski in vse manj subverziven. Značilni scenaristični in režijski prijemi Leslye Headland se redčijo, zamenjajo jih hollyvoodske žanrske konvencije. Zazdi se, da so vsi zapleti le še iztočnice nekakšnim tipično hollywoodskim šalam, ki kljub vsej svoji naprednosti delujejo predvsem kot pobeg od globljega premisleka. Če konec filma v čem sploh preseneti, je to le v svoji konvencionalnosti, vsekakor pa je veliko bolj naiven, kot bi pričakovali. Dajva se dol torej nazadnje izzveni kot čisto spodobna in prikupna, a vseeno bolj plitka in precej manj drzna komedija, kot bi si od avtorice filma želeli.

Tina Poglajen; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).