Če se strinjamo, da je večni izziv nadaljevanj vprašanje, kako ponoviti uspeh predhodnika, ne da bi pri tem ponavljal dobesedno isti zaplet ali šale, je Deadpool sklenil nekakšen kompromis: v drugem delu izpili svoj humor, ne more pa več računati na element presenečenja.

Stripovski lik, ki sta ga pred skoraj tridesetimi leti ustvarila pisec Fabián Nicieza in ilustrator Rob Liefeld, je za svoj žanr pomenil nekaj takega kot v devetdesetih Krik za žanr grozljivke: od znotraj je bril norce iz konvencij in prijemov žanra, ohranjal ironično distanco do svojega početja, ne da bi se pri tem odpovedal pripadnosti stripovskemu svetu. Deadpool mora torej tudi drugič ostati zvest svoji naravi: redno ruši t. i. četrti zid in se obrne direktno na gledalca v dvorani, da bi se skupaj rogali scenarističnim klišejem, ki se medtem odvijajo v zgodbi.

Prav, torej naj se skupaj smejimo lenim scenarističnim prijemom, kadar Deadpool opozori nanje ("Sledi računalniško animiran spopad!"), in jih spregledamo, kadar jih uporablja iskreno? Deadpool, tako kot absolutno vsak blockbuster v zadnjem času, ne more brez omemb zvezdnikov in popkulturnih referenc na antologijske filme in pesmi iz osemdesetih in devetdesetih; pristop počasi začenja delovati cinično in preračunljivo.

Kar ne pomeni, da šale same po sebi niso duhovite, da briljantne promocijske strategije, s katero se ne more primerjati absolutno nihče v filmski industriji, niti ne omenjamo. Metareferenčni zafrkantskosti lahko skoraj pripišemo celo datum premiere: studio si ga je drznil stlačiti tik za Brezmejno vojno (ja, Josha Brolina enkrat nagovorimo kot Thanosa) in tik pred samostojni film o Hanu Solu, ki v kina prihaja naslednji teden. Skregano z vsako racionalno logiko, a prav zato osvežujoče v svoji brezbrižnosti.

Še bolj kot v prejšnjem filmu pa postaja očitno, da protagonistov profani, samoponižujoči in cinični humor ni tako avantgardna in subverzivna gesta, kot si morda mislijo ustvarjalci. Še posebej, ker Marvel tudi s svojimi "težkokategorniki" (torej Maščevalci in Možmi X) vse bolj stavi na podoben pristop: Deadpool je na lestvici porogljivosti torej kako stopničko nad Iron Manom in dve nad Thorom - kako zelo revolucionarno je to sploh lahko? Še posebej, ker je v nebo vpijoče očitno, da je Wade Wilson vsem svojim pikrim enovrstičnicam navkljub sentimentalen romantik. Že res, da mogoče godrnja in nam izda kak ključen preobrat pet minut vnaprej, a v svojem jedru je Deadpool klasičen superjunak, ki se je pripravljen nesebično žrtvovati za višje dobro. Prestreči kroglo, namenjeno drugemu (in to v počasnem posnetku). V resnici ni nobene potrebe po predponi anti-.

Režiser David Leitch ("možak, ki je ubil psa Johnu Wicku") nas še enkrat spomni, da je kariero začel kot kaskader: akcijski prizori, še posebej tisti ultranasilni, so posneti na eleganten, navidezno brezšiven in kinetičen način; izkaže se vsaj toliko, kot se je z Atomsko blondinko. V resnici si lahko privošči še veliko več eksplicitnega, neutemeljenega nasilja kot lani s Charlize Theron, saj ga večinoma uokviri na način komičnega ali vsaj citata (prizor klanja azijskih gangsterjev je pač očitna referenca na Ubila bom Billa).

O detajlih zapleta nima smisla izgubljati besed, še posebej, ker je zelo podoben kot v prvem filmu: Wade Wilson/Deadpool (Ryan Reynolds) hrepeni po ponovnem srečanju s svojo ljubljeno zaročenko Vanesso (Morena Baccarin). Obenem se še vedno otepa snubljenja, da bi se pridružil Možem X ("Pa še ime je seksistično!") in razvije očetovsko zaščitniški odnos do osirotelega najstniškega mutanta z nadnaravnimi močmi (Novozelandec Julian Dennison je čudovit in si ga velja zapomniti, če si ga niste že po komediji Lov na divjaka).

Kot antagonist na prizorišče prikoraka časovni popotnik Cable (Josh Brolin); Deadpool se mu zoperstavi z improvizirano ekipo disfunkcionalnih rekrutov, ki imajo zelo širok nabor posebnih moči (od bruhanja kisline do nevidnosti; bodite pozorni, kdo se kot Vanisher pojavi za približno pol sekunde!) Edina novinka, ki ima potencial, da se obdrži, je Domino (Zazie Beetz) z absurdnim darom, da "ima vedno srečo". Nad konceptom neizbežnih nadaljevanj se lahko navdušim le, če mi kdo obljubi, da bo Domino ključen del zgodbe.

Sledijo različna poglavja mučenja, maličenja, pretepanja in razstreljevanja Deadpoola, ki je tako ali tako že od začetka izmaličen in samomorilsko razpoložen. Čustveno jedro zgodbe naj bi bilo njegovo strto srce, kar pa nam seveda težko seže do dna duše, če nam junak nenehno skače v besedo s svojim mazohističnim sarkazmom. Lik učinkuje na svoji primarni ravni, nikakor pa ni globoko razdelan ali večdimenzionalen.

Pod črto: naj vas pritoževanje ne zavede preveč. Deadpool 2 je absolutno duhovit in zabaven film z veliko višjim odstotkom posrečenih šal kot v večini žanrsko sorodnih filmov. A kaj, ko vemo, da ne bodo upoštevali svojega lastnega nasveta in "nehali po dveh, ker bolje ne more več biti". Odločitve, ali hoče biti franšiza blockbuster ali aroganten posmeh predimenzioniranim spektaklom, se ne bo dalo odložiti še enkrat.

Ocena: 4; piše Ana Jurc