Seveda, tema je skrajno pomembna, Marion Cotillard pa praktično v ničemer, razen morda v kateri od svojih angleško govorečih vlog, ne more razočarati. Pa je to dovolj?

Film se začne s telefonskim klicem, s katerim Sandra (Cotillard) izve, da bo ostala brez službe. Direktor tovarne je dal njenim sodelavcem namreč na izbiro: lahko obdržijo svoj dodatek v znesku 1.000 evrov ali pa svojo sodelavko Sandro. V časih krize, brezčutnega kapitalizma, ki ščuva enega delavca proti drugemu, in darwinovske bitke za preživetje najmočnejšega izbira verjetno ni težka - vsaj na anonimnem glasovanju brez navzočnosti obupane sodelavke, ne.

A zaradi zavajanja delovodje pri glasovanju dobi Sandra en konec tedna časa, da sodelavce prepriča, naj si premislijo in na ponedeljkovem ponovnem glasovanju spremenijo svojo odločitev. Kar sledi, je moreč, neprijeten dvodnevni obhod vseh 16 sodelavcev, pri čemer žensko spodbujata zgolj njen soprog in prijateljica.

Brez poglobljene študije
Brata Dardenne nikdar nista bila možakarja velikih besed - raje sta pustila zgodbi, da se razvija realistično, brez komentarja in brez sodb. Tudi tu ni nič drugače. Njuna protagonistka skoraj mehanično trka na ena in na druga vrata - na 14 vrat v 90 minutah, kolikor film traja. In če bi sicer v času, ko je vse več triurnih filmov, pozdravili sposobnost zgoščenosti in montaže, je tu ura in pol preprosto premalo, da bi lahko podali poglobljeno študijo tolikšnega števila likov.

Ti tako ostajajo skrajno površinski in služijo zgolj kot statisti liku Cotillardove. Ona da v vlogo vse, kar premore, a je vseeno videti neprepričljiva, krivda pa je predvsem v scenariju. Prepoznavni dardennovski slog socialnega realizma ne more preprečiti, da trenutek, ko Sandra v trenutku največjega obupa poseže po prevelikem odmerku antidepresivov, ne bi bil videti komično.

Dolgočasna repetitivnost
Film res načenja pomembno temo, ki bi bila z bolj angažiranim scenarijem in daljšo minutažo lahko presunljivo izpeljana - ali sploh lahko od že tako izžetega in izkoriščanega delavca dandanes zahtevamo, da izbere solidarnost namesto dodatka? -, a Dardenna gledalcu ne ponudita kakšnih zares prepričljivih moralnih dilem. Njun glavni lik trpi za depresijo, je samopomilujoč in hodi po mestu s trpečim pogledom, a kljub nenehnemu goltanju pomirjeval ostaja čudno nedodelan in prazen.

Še huje je s stranskimi liki oz. Sandrinimi srečanji s 14 sodelavci, saj je dialog skrajno repetitiven ter zreduciran na njeno prošnjo in njihov povratni odgovor/izgovor. Copy-paste. Ponovi vajo pri naslednjih vratih. Brez ustvarjanja kakšnih kompleksnejših situacij. Verjeli naj bi, da Sandra, ki živi s soprogom in otrokoma v precej solidni dvonadstropni hiši, krvavo potrebuje denar za golo preživetje, njena sodelavka pa dodatek za - obnovo terase.

Kot da se bratoma ne bi dalo ukvarjati s scenarijem, film pa celoti prepustila teži teme. Kar je podcenjevalno do gledalca, od filmarja pa malce leno. To, kar ostane po ogledu Dva dni, ena noč, je prej zdolgočasenost kot pa pretresenost in naklonjenost do malega človeka. Ali, povedano drugače - ni še vsak "avtorski" film nujno dober.

Ocena: 2/3; piše: Kaja Sajovic