Fazanarji, kriminalka s primesmi filma noir, so drugi del filmske trilogije Oddelek Q, ki nastaja po romanih pisatelja Jussija Adlerja Olsena. Prirejanja zgodb za film se je lotil Mikkel Nørgaard, ki smo ga doslej morda poznali po komični uspešnici Klovn. Tudi Fazanarji so bili na Danskem prava uspešnica – tako kot njihov predhodnik. Nič čudnega: gre za vešče napisano in posneto kriminalko, ki gledalce sistematično, čeprav malce stereotipno, korak za korakom čedalje bolj vplete v pripoved. Film preseneti s svojimi razkritji in pritegne s stilizirano podobo in odličnimi nastopi, še posebej ko gre za glavnega igralca Nikolaja Lieja Kaasa. Zgodba izmenično poteka v sedanjosti, ko si nekdanji policist vzame življenje, in dvajset let prej, ko sta bila v podeželski hiši umorjena mlada dvojčka Lisbet in Søren Jørgensen. Detektiv Carl Mørck dogodka poveže, a med kopanjem po preteklosti se izkaže, da so študentje elitnega internata, ki so bili tedaj osumljeni umora, danes vplivni člani družbe.

Fazanarji so žanrsko delo, ki ga je morda še posebej užitek gledati prav v hladnih in dolgih decembrskih večerih. Žal pa film žanrske formule, čeprav se v njej dobro znajde, nikoli ne preseže. Kljub zapletenim scenarističnim obratom in časovnim preskakovanjem med dogajanjem je obravnavanje privilegiranosti in z njo povezane moči precej površinsko in poenostavljeno. Film družbeni razred izrabi za antagonizem v sami pripovedi, težko pa bi rekli, da izkaže tudi širše zanimanje za družbo in njene problematike, kot je to na primer počela skandinavska kriminalka z naslovom Dekle z zmajskim tatujem.

Fazanarji reproducirajo tudi obrabljene žanrske dinamike in like, ne da bi jih poskušali predrugačiti ali spodkopati: moški so detektivi in alkoholiki, ženske pa tajnice, prostitutke in fatalke. Ne manjka niti bližnji posnetek mrtvega dojenčka, ki je v zadnjih letih v danskih filmih postal prava pavšalna šokterapija, kot na primer v Submarinu ali lanski Še eni priložnosti. Hkrati niti približno ni tako obziren kot nekateri najboljši filmi iz te države, nastali v zadnjih letih, ki smo jih imeli priložnost videti tudi pri nas. Film si na primer motiv lova deli z Vinterbergovo istoimensko mojstrovino izpred treh let, vendar njene kompleksnosti v obdelavi družbe in njenih obsesij še zdaleč ne doseže.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).