"Česa tukaj ne razumem?" sem se spraševala večino filma. "Je glavna šala v tem, da ni smešno?" A bojim se, da Film 43 ni tako zelo "meta".

"Videnega ne boste mogli odmisliti," ("Once you see it, you can't unsee it") obljublja uradna spletna stran Filma 43, ki se oglašuje kot "najbolj nesramno zabaven in politično nekorekten film, ki ne pozna meja spodobnosti in se ne ozira na čustveno občutljivost". Slogan je žal popolnoma primeren.

Film torej drži obljubo, da se ne bo uklanjal mejam dobrega okusa - ampak kaj natančno je v šalah s konca prebavnega trakta še lahko šokantnega? Ali nismo svoje zgornje meje osuplosti ob straniščnem humorju dosegli že v devetdesetih? Če smo ob spermi v laseh (Nori na Mary) še zardevali, je zdaj koncept erotičnega "kakanja" (ne "sranja" - serješ po kur***, kot nas poduči Chris Pratt) po partnerju samo še utrujajoč.

V samem srcu Filma 43 bi se morda dalo najti tehtno idejo: upor pragmatični hiperkorektnosti in svetohlinstvu velikih studiev, ki skušajo s črtanjem kletvic in mednožij iz komedij ohraniti nižjo cenzorsko oznako ter tako apelirati na najširše mogoče občinstvo. Toda kaj se zgodi, ko ustvarjalci končno enkrat dobijo zeleno luč za uresničenje svojih najbolj iztirjenih idej? Prizor vsebine debelega črevesa, ki se raztrešči po vetrobranskem steklu. Vbrizgavanje pekoče omake v vagino. Mogoče pa so bili scenaristi sami trinajstletni fantje?

Vprašanje je retorično: film, ki je, ker se je bilo treba prilagajati urnikom vseh nastopajočih zvezdnikov, nastajal kar štiri leta, je sad skupinskih naporov devetih scenaristov in 13 režiserjev pod okriljem Petra Farrellyja, režiserja komedij Butec in butec ter Nori na Mary. (Naravnost osupljivo je, da v celi četici ustvarjalcev ni bilo enega samega, ki bi opazil, s kako zelo obupnim materialom imajo opravka.)

Čeprav je koncept nizanja skečev, ki ga je na oni strani luže popularizirala oddaja Saturday Night Live, sicer pisan na kožo generaciji YouTuba, je format dejansko precej težko prenesti na veliko platno. Spodletelo je še celo (neprimerljivo) večjim: montypythonovci denimo z eklektično komedijo The Meaning of Life (1983) niso dosegli veličine svojih genialnih televizijskih bizark.

Eden glavnih adutov Filma 43 je torej skoraj nepregledna množica zvezdnikov A- in B-kategorije, od katerih ima očitno vsak kakšno zelo grozno, neizrekljivo skrivnost (težko si predstavljam, da bi na primer Kate Winslet, Terrencea Howarda, Naomi Watts ali Richarda Gera studio k sodelovanju pripravil kako drugače kot z izsiljevanjem). Ker bi bilo toliko likov pretežko spraviti v eno samo koherentno zgodbo, ima Film 43 formo s tanko rdečo nitjo povezane serije skečev.

V evropski različici (ameriški zasedbi doda še Grega Kinnearja in Dennisa Quaida) trije najstniki po spletu iščejo "najbolj prepovedan film na svetu", Film 43, katerega ogled lahko privede do uničenja civilizacije. Projekt, ki se je začel kot prvoaprilska šala - dva mulca pošljeta mlajšega brata na lov za izmišljenim naslovom -, se izkaže za potrditev slogana, da "se da na spletu, če dovolj dolgo iščeš, najti kar koli". Mladi hekerji tako spotoma klikajo na razne filme (torej poglavja znotraj "našega" filma), ki med seboj kar tekmujejo za naziv najbolj slaboumne, neduhovite in preprosto nagravžne ideje za skeč. Zelo visoko kotira denimo že prva epizoda, v kateri gre Beth (Kate Winslet) na zmenek na slepo s čednim milijonarjem (Hugh Jackman), ki se očitno ne zaveda, da mu z vratu visijo - dodatna in anatomsko zelo nazorna - moda. To je točno tako moteče, kot zveni. (Seveda jih pokaplja z belo kremno juho.) Če ta vloga ne bo zmanjšala Jackmanovih možnosti, da čez tri tedne dobi oskarja, jih tudi nič drugega ne more.

Pozneje sledi še en zmenek na slepo, tokrat med Donaldom (Stephen Merchant) in Emily (Halle Berry), ki se igrata "resnico ali izziv": v naslednjem kadru ona že meša gvakamole z gromozansko umetno dojko, on pa se pusti plastičnemu kirurgu spremeniti v srhljivo gladkega Azijca in si na obraz vtetovirati - uganili ste - penis.

In v tem tonu gremo počasi naprej: sledijo šale o incestu (Naomi Watts poljublja lastnega sina), koprofiliji, anatomsko oblikovanem iPodu, ki najstnikom mrcvari penise, paničnem strahu pred menstruacijo, vulgarnih škratih in tem, kako so temnopolti preprosto boljši v košarki ("To ni hokej, hudiča ... Driblajte s svojimi tiči!" kriči trener Terrence Howard.)

V izvirnem scenariju je bil menda tudi skeč, v katerem George Clooney nastopa kot možak, ki je obupno slab v osvajanju žensk. "Ni je***ih šans," je bil igralčev odgovor na ponujeno vlogo (če ste morebiti potrebovali kakšen dodaten argument, zakaj je človek kul.) Zakaj torej tega niso mogli narediti še drugi? Si tako predstavljajo samoironijo? Razumem, da Snooki z epizodno vlogico (Stephenu Merchantu bere odlomke iz Moby Dicka) ni pretirano škodovala svojemu ugledu, toda zakaj bi vlogo vulgarne Lois Lane sprejela Uma Thurman? Ker so pač producenti sklenili, da bo v skrajno ponižujočem kontekstu bolj smešno videti "resne" igralce kot Adama Sandlerja? Pa ni. Samo žal in nerodno ti je zanje in počutiš se rahlo umazano, ker vsemu skupaj sploh prisostvuješ.

Morda velja znova poudariti, da Film 43 ne pade v kategorijo "tako slabih, da so zabavni" filmov, kakršne snema Uwe Boll. Nekje sredi prvega skeča mi je bilo jasno, da bi bilo dveurno strmenje v prazno steno bolje porabljen čas; samo skrajno mazohistični primerki (in tisti, ki nas k temu veže službena dolžnost) smo v kinodvorani ostali do konca (štejem pa pretežno najstniškemu občinstvu v plus, da ni bilo v dvorani niti enkrat slišati smeha.) Verjemite mi na besedo. Naj Norbit/tretji del Transformerjev/Disaster Movie ostane najslabši film, kar ste jih kadar koli videli.

Ocena: 1; piše Ana Jurc