Delo tega je namreč med zahodnimi ljubitelji filma predstavljalo vrhunec ruske filmske ustvarjalnosti in zato so z njim merili dela vseh drugih. Čeprav so bila taka vzporejanja – in žal še vedno tudi so – predvsem izraz slabega zahodnjaškega poznavanja bogate ruske kinematografije, pa v primeru Sokurova ta niti niso tako zelo zgrešena. Vsaj kolikor v Sokurovu prepoznamo tistega sodobnega ruskega cineasta, ki se je znal z vidika prepletanja intimnega sveta posameznika in kolesja zgodovine oziroma ravni osebnega in univerzalnega še najbolj približati neponovljivemu Tarkovskemu. V delu obeh avtorjev lahko sledimo oblikovanju poglobljenega premisleka o posameznikovem odnosu do družbe in družbenih sprememb v teku zgodovine, do oblasti in religije oziroma sploh vsega duhovnega. Ne nazadnje tudi do umetnosti, ki je za oba avtorja tisto področje, na katerem se najčisteje izrazi tako človekova želja po preseganju samega sebe, svojih omejitev, želja po stiku z univerzalnim, z absolutom, kot tudi njegova človečnost - tisto, kar ga temeljno opredeljuje.

Razumevanje tega posebnega mesta, ki ga Sokurov pripisuje umetnosti in njeni vlogi v človekovem razmerju do sveta, se zdi ključno za razumevanje njegovih del. Spomnimo se namreč na vse tiste, blago rečeno zgrešene interpretacije njegovega izjemnega dela Ruski zaklad, prvega v nizu njegovih "galerijskih" filmov. Zaradi dejstva, da je z njim ustvaril nekakšen slavospev Ermitažu in v njem shranjenim umetniškim delom, so mu namreč nekateri začeli pripisovati spodbujanje nostalgije po caristični Rusiji. Nerazumevanje tega vidika njegovega dela pa je povzročilo tudi čudne očitke, ki so naslovljeni na njegovo zadnje delo, tako značilno "sokurovsko" Frankofonijo. V zgodbi o nenavadnem odnosu med Jacquesom Jaujardom, "skrbnikom" Louvra med II. svetovno vojno, v času nemške okupacije Pariza, in grofom Franziskusom Wolff-Metternichom, vodjem nacističnega Kunstschutza, oddelka za zaščito umetniških del, so namreč videli njegovo obsodbo francoskega medvojnega kolaboracionizma. Ta naj bi bila v Frankofoniji nedvoumno izražena s primerjavo usod, ki sta ju doživela Louvre na eni in Ermitaž na drugi strani: Louvru naj bi bilo prav zaradi francoskega sodelovanja z nacisti prizaneseno, medtem ko je Ermitaž doživel veliko bolj tragično usodo.

A taka interpretacija Frankofonije, ki Sokurovu znova očita nekakšen ruski kulturni protekcionizem in obrambo nacionalnih interesov, je popolnoma zgrešena. Prek oblikovanja refleksije o vlogi umetnosti v družbi in zgodovini, o ključni vlogi muzejev in galerij kot zakladnic kulturne in umetniške dediščine, Sokurov počne prav nasprotno. Franciji pravzaprav poje hvalnico kot tisti evropski deželi, v kateri je umetnosti in kulturi dodeljena najpomembnejša vloga. Pa tudi sicer je Sokurov Frankofonijo zasnoval kot veliko kompleksnejše, intelektualno prodorno in formalno virtuozno delo, v katerem se prepletata dokumentarnost in fikcija, v katerem gledalca iz sedanjosti popelje v zgodovino in mu zgodovinske trenutke predstavi v kontekstu aktualnega družbenega trenutka. Skratka, to je eno tistih del, ki se izmuzne vsem poskusom poenostavljene formalne ali vsebinske opredelitve.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija.

Gremo v kino: