Tonya Harding je ena od zgolj osmih umetnostnih drsalk v zgodovini, ki so na tekmovanju uspešno izvedle trojni aksel. A v resnici je ne poznamo po tem. Njeno ime je postalo sinonim za enega največjih škandalov v zgodovini športa: napad na tekmico Nancy Kerrigan, ki ji je neznanec po vaji za olimpijske igre z udarcem strl koleno. Storilca sta najela Tonyin nekdanji mož in njegov varnostnik. "Incident – kar ste klinčevo prišli gledat," kot se izrazi naša vulgarna protagonistka. Že iz naslova je jasno, da film Jaz, Tonya ne skriva svojega zavezništva: na prvi pogled znano zgodbo reinterpretira na način, da smo prisiljeni razmisliti o stereotipnih vlogah žrtev in negativcev ter o tem, kako in zakaj smo te vloge razdelili.

Režiser Craig Gillespie v Tonyi uporablja stilizirane pripovedovalske trike: ne samo da nam zgodbo predstavi v formatu dokumentarca in "neironičnih, divje kontradiktornih" intervjujev z akterji zloglasne afere, privošči si tudi rušenje t. i. četrtega zidu in pusti, da se liki obrnejo naravnost na gledalca. Tak prijem priča o avtorjevem mojstrskem obvladovanju tona: Jaz, Tonya lovi ravnotežje v mejnem ozemlju med resničnostno televizijo, žajfnico in resno dramo. Temu je treba dodati še virtuozne posnetke drsalnih točk in igralsko zasedbo, ki popolnoma posvoji nekonvencionalni avtorjev pristop. Pripovedni segmenti zgodbe so posneti na povsem klasičen, linearen način, kar igralcem pušča prostor za razvijanje tridimenzionalnih likov. (Vsi prizori Margot Robbie na ledu so bili verjetno posneti z dvojnicami, a so absolutno prepričljivi. Tudi sicer je Robbiejeva v svoji prvi glavni vlogi fantastična in si je oskarjevsko nominacijo več kot zaslužila.)

Jaz, Tonya absolutno ni film o športu, pač pa film o družbenih kastah. V srcu pripovedi je Tonyino trmasto upiranje sistemu, ki je celo športno panogo tesno povezal s privilegiranim slojem. Tudi ko se skuša prilagoditi in igrati po pravilih igre, se izkaže, da so pravila njej nedostopna in nerazumljiva. V resnici niti Nancy Kerrigan ni bila aristokratskega rodu, a že njena delavska družina je bila neoprijemljivo bolj "sprejemljiva" od rovtarskega, siromašnega otroštva v Portlandu, ki je zaznamovalo Tonyo. Scenarij Stevena Rogersa na subtilen način pokaže, da je prepad med Tonyo in Nancy, med najnižjim razredom in "vsemi drugimi", tako globok in nepremostljiv, kot če bi Kerriganova ob svojem priimku nosila še kakšen plemiški naslov.

Že od njenih mladih let je jasno, da se Tonya v svojem "krznenem plašču" iz kožuščkov divjih zajcev nikoli ne bo zlila s princeskastimi vrstnicami na drsalkah. Njena ličila so vedno za odtenek preveč kričeča, na doma sešitih dresih ima preveč bleščic in pentelj, v točkah namesto "damske" glasbe uporablja klasični rock. Na ledu je atletska, izjemno nadarjena drsalka, a preprosto ne premore gracioznosti, ki jo od nje zahtevajo sodniki. Tonya Harding, ki ob nizkih ocenah preklinja in kriči na sodnike, ni primerna, da bi v svetu predstavljala umetnostno drsanje in Združene države Amerike. Ko ji kot prvi drsalki v zgodovini uspe trojni aksel, so jo prisiljeni spustiti v najožji krog (in na olimpijske igre), a v resnici nikoli ni deležna spoštovanja - niti takrat, kadar zmaguje.

Bitke se ne odvijajo samo na ledu. Film je portret protagonistkinega osebnega življenja, predvsem konfliktov z gospodovalno, nasilno mamo (Allison Janney je vloga prinesla oskarja) in posesivnim, prav tako nasilnim možem Jeffom Gilloolyjem (Sebastian Stan je pod motorističnimi brki in afektirano mehkim glasom skoraj neprepoznaven). Največ življenja in žara je v prizorih, ki besedo izmenično odstopajo Tonyi, Jeffu in LaVoni: po navadi imajo povsem različne interpretacije istih dogodkov. Nasilje v primarni družini, precej jasno hipotetizira film, je botrovalo vsem Tonyinim poznejšim odločitvam; tudi svojo razvpitost sama eksplicitno primerja z obliko zlorabe. Tonya, ki se je morala v življenju za vsako drobtinico uspeha in ugleda boriti trikrat bolj kot njene vrstnice, ki se je morala na silo zriniti v svet, ki je ni hotel, je vse bolj podobna ujeti živali v kletki; "incident" z Nancy Kerrigan v tem kontekstu deluje kot neizbežni, logični izhod iz klavstrofobične situacije.

Film ne ponuja dokončnih odgovorov v zvezi s tem, kdo je vedel kaj, kdo je komu kaj naročil in v kolikšni meri so "podizvajalci" atentat vzeli v svoje roke – naši pripovedovalci so nezanesljivi in več kot sposobni lagati. Z največ naklonjenosti scenarij absolutno obravnava Tonyo, a nam kljub temu večkrat pokaže, da ni sposobna sprejeti odgovornosti za svoje napake (kar torej dopušča sum, da morda le ni popolnoma nedolžna.) Napad na Nancyjino koleno je pravzaprav rahlo antiklimaktičen: Gillespie ga uokviri kot nekakšen situacijski skeč, z veliko spotikanja in budalosti dveh morda najbolj nesposobnih kriminalcev v zgodovini (predstavljajte si butaste zlikovce iz filmov bratov Coen). Večji poudarek je na posledicah incidenta: Tonya se pripravlja na olimpijske igre v Lillehammerju, FBI pa medtem gradi primer proti njeni ekipi.

V fatalistično neizbežnem loku se zgodba vedno znova vrača k vprašanju statusa in razreda: Tonyina zgodba se v odštevanju do OI odvija na naslovnicah cenenih tabloidov in v vrvežu neprestanih televizijskih reportaž, medtem ko se Nancy lahko v miru (ter s popolno podporo športne skupnosti in javnosti) koncentrira na prihajajoči dvoboj. Mediji napletejo klasično pravljico o dobrem in zlem, ki je v kolektivni zavesti preživela do danes: na eni strani je Nancy, nedolžna ledena princeska na udaru, na drugi pa Tonya, kmetavzarska outsiderka, ki skuša uzurpirati status quo. Ne gre za to, katera ženska je boljša športnica, gre za to, da Tonyi nikoli ne bi bila dovoljena zmaga. Je torej tako zelo narobe, da film stopi na stran antagonistke? Antagonistke, ki je globoko v sebi v resnici utelešenje ameriškega sna: ženska, ki se je poskušala ustvariti iz nič, z golo nadarjenostjo in trmo zgraditi svojo usodo. In spodletelo ji je pred očmi celega sveta.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc