V mainstreamovskem filmu so vsekakor še vedno prej izjema kot pravilo. Med prvimi je bila Philadelphia s Tomom Hanksom, ki so jo posneli na vrhuncu preplaha pred aidsom na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kot se spodobi za enega prvih filmov o gejevskem junaku, namenjenih mainstreamovskemu občinstvu, je Philadelphia svojega protagonista obravnavala izrazito konservativno. Hanksov lik je bil monogamen, izobražen in priljuden družinski človek, uspešen odvetnik, skratka konvencionalno zgleden član družbe v vseh pogledih, razen seveda v tem, da je bil gej. (Tudi na to je film bolj namigoval kot dejansko prikazal.) Philadelphia je v duhu javnega mnenja devetdesetih, ki je gejevsko in lezbično kulturo šele spoznavalo, za gejevskost svojega glavnega lika trudila na vsak način oddolžiti tako, da mu je naprtila vse mogoče, skoraj nečloveške odlike. Naredila ga je, skratka, za povsem heteronormativen lik, ki na prvi pogled deluje progresivno, vendar v resnici še vedno reproducira prav vse heteroseksualne vzorce.

Če je bilo pri Philadelphii vse to morda vsaj razumljivo, če že ne prav pohvalno, ni povsem jasno, kaj si od popolnoma enakega pristopa obeta film iz leta 2015, torej film, nastal skoraj četrt stoletja pozneje. Komična drama Jenny se poroči obravnava dilemo naslovne junakinje, ki se pred svojo družino, čeprav jih šteje že nekaj čez trideset in v razmerju s partnerico vztraja že pet let, še vedno pretvarja, da jo zanimajo moški. Pomenljivo je že samo dejstvo, da jo igra Katherine Heigl, ena največjih ikon žanra romantične komedije poznih dvatisočih: tako kot Philadelphia je tudi film Jenny se poroči izrazito heteronormativen in konservativen tako v filmskih izraznih sredstvih kot v vsakem drugem pogledu, razen v tem, da je njegova protagonistka (spet predvsem nominalno) lezbijka.
Čeprav smo pri opredeljevanju tega, kakšne lezbijke v resnici so in kakšne niso, hitro na spolzkih tleh, je gotovo nekaj sumljivega v tem, da je edini lezbični par v filmu zelo konvencionalno feminilnega videza, ki ga najpogosteje povezujejo s hetero-moško fantazijsko predstavo; da sta partnerici monogamni bolj od vseh drugih likov in si ničesar ne želita bolj kot poroke in otrok, teh bistvenih elementov heteroseksualne družbene ureditve; za nameček (in drugače od preostalih) pa nimata nikakršnih osebnostnih pomanjkljivosti. Tak film na homofobijo gleda zelo površinsko in ne premore nikakršnega premisleka o tem, ali so lahko zatiralske tudi same institucije heteronormativnosti, kakršne so zakon, obred poroke in navsezadnje tudi stroga binarnost spolov, ki sega vse od videza do vedenja in družbenih vlog, kaj šele globlje družbene strukture, katerih del je zelo izrazito tudi film sam.

Čeprav je problematika sprejetja v družini, na katero film opozarja, nedvomno še kako prisotna tudi danes, ni povsem jasno, kakšnemu občinstvu je film namenjen. Progresivnejšim gledalcem in gledalkam, ki so v zadnjih letih vajeni veliko bolj subverzivnih in ne nazadnje kompleksnejših prikazov spola in seksualnosti, predvsem z ameriških televizij, se bo najverjetneje zdel amaterski in konservativen. Po drugi strani bi najbrž zaman upali tudi, da bo film s svojo čistunskostjo, samocenzuriranjem in umetno popolnostjo, ki ji umanjka tudi kakršna koli čustvena globina, pretresel kakšnega resničnega homofoba. Jenny se poroči torej pri svojem občinstvu istega političnega spektra, kot kaže, meri predvsem na to, da se bo ideološko z njim vsaj načelno strinjalo – a za dober film, kot vemo, to pač še zdaleč ni dovolj.
Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).