Nihče ne bo mogel reči, da se Ashton Kutcher ni potrudil: v vlogo se je vrgel z vsem, kar premore - a kaj, ko to ni dovolj. Kutcher v naslovni vlogi filma Jobs lepo ponazori razliko med bolj ali manj posrečenim oponašanjem (vsi smo pač videli slike: mlademu Jobsu je bolj kot samo bežno podoben) in resničnim zlitjem z vlogo. Zaradi igralčevih boleče očitnih naprezanj, da bi posvojil hojo (hej, če se je obneslo za Daniela Day-Lewisa v Lincolnu ...), grozljive kavbojke in manierizme Steva Jobsa, je samo še bolj opazno, da mu nikoli ne uspe preseči ravni gole imitacije, ki bi bolj sodila v skeč iz oddaje Saturday Night Live. Vloga, zaradi katere naj bi zvezdnika nanizanke Oh, ta sedemdeseta končno začeli jemati resno, je tako samo razgalila njegove igralske omejitve: večino trenutkov čustvene stiske svojega lika Ashton poda s cukanjem jobsovske brade in privzdigovanjem svojega nosljavega glasu.

Ob tem je seveda treba povedati, da mu scenarij Matta Whiteleya ni ravno v veliko pomoč: tako scenarist kot režiser pri skiciranju Jobsove osebnosti in življenja prisegata na enako površinsko strategijo kot Kutcher; za ilustracijo značaja jima je dovolj, da njun Jobs vsakokrat parkira na prostoru za invalide, in podobni globoki "uvidi". Scenarij se na vse pretege trudi, da svojega portretiranca ne bi koval v zvezde (da je z ljudmi ravnal kot s potrošnim materialom, ti je jasno, ko nosečo punco spodi iz hiše, ker "nima časa" za otroka), obenem pa mu (in ostalim likom) namesto življenjskega dialoga na jezik polaga deklarativne izjave o prepričanjih, idejah in življenjski filozofiji, na kakršne prej kot pri živem človeku naletiš v enciklopedijah navdihujočih citatov.

Oh, ampak to, da je razvil nekaj svetlečih malih iZadevščin, odtehta vse značajske primanjkljaje, je kljub vsej "kritičnosti" splošni ton filma, ki ga samo še podčrta nekakšna zlata, topla luč, s katero je mladi Jobs oblit prvo polovico filma. Dinamiko, ki je zapisana v samo bistvo Jobsovega nenehnega vzpona v svetu, po krivici spodbija pretirano statična kamera.

Sternova in Whiteleyeva odločitev, da življenjske zgodbe ne bosta pripovedovala linearno, ampak se osredotočila na samo nekaj prelomnih, z Applom povezanih epizod, bi bila seveda čisto legitimna, če bi bila bolje izpeljana. Huje kot dejstvo, da izpustimo nekaj ključnih (in tudi precej "filmskih") poglavij zgodbe - Jobsova (so)ustanovitev studia Pixar ni niti omenjena, zloglasno rivalstvo z Billom Gatesom in Microsoftom pa je odpravljeno z enim samim telefonskim klicem - je to, da preskakovanje v času osrednji lik oropa za kakršno koli možnost smiselnega, koherentnega razvoja značaja. V zatemnitvah med prizori se je tako prisiljen v hipu preleviti iz zabušantskega, zadetega hipija v ambicioznega podjetnika in nato neizprosnega avtokrata z veličastno vizijo za svoje podjetje. Ključna razmerja, denimo s punco Chrisann in seveda prijateljem in soustanoviteljem Appla, Stevom Wozniakom, so obsojena na površno obdelavo. (Lastne hčerke v enem prizoru noče priznati, v naslednjem pa, brez kakršne koli vmesne razlage, ta kot najstnica že spi na njegovem kavču.)

Josh Gad, ki je kot filmski Wozniak osedlan z nekakšnim patetičnim, "niti-prepoznam-te-ne-več" poslovilnim govorom, kljub temu v svoj lik vnese kanec tiste čustvene globine in človeškosti, ki je naš protagonist ne premore, in se tako prelevi v srce filma. A kaj, ko to, kot tudi povsem solidni nastopi J.K. Simmonsa, Dermota Mulroneyja in Matthewa Modina, pač ne more biti dovolj. Konec koncev vsi ti liki ne dobijo niti prave priložnosti, da bi izrazili svoja stališča, kaj šele, da bi lahko razvili večplastne značaje; film jih na dan večinoma privleče le zato, da ima Jobs kakega naslovnika za svoje tirade.

Osrednja težava Jobsa - in ne, film ni nič bolj kul, če ga črkujemo jOBS - je, da niti ne poskuša najti kakršne koli resnice za vsemi miti in predstavami o Stevu Jobsu, ki so zasidrane v naši kolektivni zavesti, ampak raje ponudi lično zapakirano različico točno tega, kar smo vedeli že prej. Lep primer je uvodni prizor, v katerem Jobs v solzavo navdihujočem govoru ("to ni samo predvajalnik glasbe, ampak pripomoček za srce") skupini inženirjev in vodij iz svojega podjetja predstavi prototipni primerek iPoda. Ko z rahlo arogantnim nasmeškom na ustih utihne, dvorana izbruhne v stoječe ovacije - verjetno ne zato, ker bi prvič videla napravico, pri nastanku katere so vsi več mesecev sodelovali in torej zanje ni nikakršna novost, ampak samo zato, da bi se mi, občinstvo, zavedli monumentalnosti trenutka, ki smo mu priča.

Joshua Michael Stern je v film natrpal cel kup detajlov, ki jih imajo zagrizeni Jobsovi apostoli že v malem prstu (Ni se tuširal! Poslušal je Boba Dylana!), približno 530 prizorov, v katerih naš frutarijanec žveči korenčke ali sadje (zakaj je bilo to tako pomembno izpostaviti?!), in vsaj pol toliko pogovorov o vrstah procesorjev, ki so za tehnološko neozaveščene večinoma beli šum - ni pa znal vse te kopice podrobnosti sestaviti v celoto, ki bi pritegnila tudi koga, ki morda še ni prebral Jobsove biografije Walterja Isaacsona (po kateri film sicer ni bil posnet). Film tako ne seže niti do kolen temu, kar je s portretom Marka Zuckerberga v Družabnem omrežju naredil briljantni David Fincher (pa čeprav je, malce prisiljeno, razlog za nastanek Facebooka "obesil" na zavrnitev nekega dekleta).

V filmu smo priča vsem prelomnim dogodkom v Jobsovem življenju: Steve pusti faks, Steve se zadeva z LSD-jem in potuje po Indiji (to je posneto točno tako klišejsko kot zveni), Steve ustanovi Apple, gre z njim na borzo, Steva brcnejo iz podjetja, sledi njegova zmagoslavna vrnitev - nikoli pa ne omenimo njegove smrti ali vsaj bolezni (o njej ne izvemo niti iz kakšnega zapisa na zatemnjenem zaslonu); legenda živi večno, nam očitno sugerira Stern.

Če je odgovorne pri Applu skrbelo, kako zelo bo prvi visokoproračunski biografski film zmrcvaril "lik in delo" njihovega pokojnega ustanovitelja, so si najbrž oddahnili. Iz filma ne izvemo absolutno ničesar, česar ne bi že vedeli. Genij pred svojim časom ali prasec, ki je vsakega svojega prijatelja ob prvi priložnosti zabodel v hrbet? Kakor koli že, nobena plat tega filmskega Jobsa ni pretirano fascinantna.

Mimogrede, Aaron Sorkin, drugi nosilni steber Družabnega omrežja, medtem že razvija lasten scenarij o življenju Steva Jobsa. Kolikor ga poznamo, bo vsaj njegov film - poleg ogromno govorjenja - premogel razvoj likov in globlji uvid v bistvo človeka, do katerega jOBS nikakor ni znal prodreti, in morda celo razmislek o tem, kako je Jobs daljnoročno spremenil svet tudi onkraj meja svojega življenja.

Ocena: 2/3; piše: Ana Jurc