Arjana strelna rana ne ubije, temveč v njem prebudi nadnaravne sposobnosti, v čemer pokvarjeni zdravnik Stern koristoljubno zavoha priložnost zase in ga pretihotapi iz begunskega taborišča. Odpelje ga v Budimpešto, kjer ga namerava svojim vraževernim bolnikom predstaviti kot angela, ki naznanja čudežno ozdravljenje.

Ideja za zaplet Jupitrove lune je tako očarljivo nenavadna in pozornost pritegne že sama po sebi. Scenaristka filma Kata Wéber je svojo nadarjenost za fantastične zaplete in divje pripovedi pokazala že v Mundruczovem filmu izpred dveh let Beli bog, v katerem si je zamislila zgodbo o Spartakovem uporu, ki jo odigrajo potepuški psi. Obravnava tako konkretno in sedanjo družbeno problematiko, kot je evropsko ravnanje z begunci, ta je svoj prostor našla na platnu že v številnih dokumentarnih ali avtorskih igranih filmih zadnjih let, njena umestitev v žanrski film, torej znanstveno fantastiko ali vsaj magično-realistični film, pa je vseeno nekaj (skoraj čisto) novega.

Morda bi sklepali, da obravnava tako boleče problematike v tem okviru pomeni, da ji ne pripišemo zadostne teže ali da je ne obravnavamo primerno resno. Nasprotno! Znanstvena fantastika, kaj šele magični realizem sta bila že od samih začetkov med najbolj priljubljenimi načini izražanja družbeno kritičnih pisateljic in pisateljev, pa tudi filmarjev in filmark.

Pomislimo samo na najočitnejše primere: Časovni stroj Herberta Georga Wellsa špekulira, kaj bi se lahko razvilo iz razrednega izkoriščanja, Ursula K. Le Guin v Možu praznih rok raziskuje anarhizem in kapitalizem, Aldous Huxley v Krasnem novem svetu problematizira družbeno hierarhijo in množično produkcijo. Na filmskem področju omenimo le nedaven, a zelo odmeven žanrski primer: Zbeži!, ki se ameriškega rasizma loti v žanru grozljivke.

Težava Jupitrove lune pa je v tem, da njena ideja ni niti približno tako izčiščena kot v omenjenih delih. Sirski begunec lahko leti, spominja celo na nekakšnega odrešitelja zaslepljenega Zahoda, a zakaj in kako?

V mešanici pripovednih in vizualnih metafor za sedanjo družbeno problematiko, krščanstvo, terorizem, odtujenost in tako naprej se je vse prelahko izgubiti, da bi lahko na koncu izluščili, kaj film zares pravi. Glede na edinstveno idejo in osupljivo vizualno dovršen film, kot je Jupitrova luna, ki v tem smislu nikoli ne dolgočasi, je to res prava škoda.