Filmska dvorana enega ljubljanskih kinematografov je bila kljub popoldanski uri presenetljivo dobro zasedena in tiho obujanje spominov na neprebojni dežnik pištolo in izrazito barvit prizor eksplozije glav, ki je tako duhovito zaokrožil vse drobne filmske biserčke prvega dela, sta se že kaj kmalu izgubila v novem, hitro odvijajočem se dogajanju na filmskem platnu. Morda celo nekoliko prehitrem. Tempo, ki ga je za nadaljevanje svoje vohunske sage, ohlapno zasnovane po istoimenskem stripu, izbral britanski režiser Matthew Vaughn, precej nespretno niha med poudarjeno ekspresnimi akcijskimi prizori v slogu Guya Ritchieja in preveč razvlečenimi vmesnimi besedičenji, ki se na moč trudijo biti duhovita, a jim to le redko res uspe.

Uglajenost prvega dela nekoliko izpuhti tudi zato, ker se dogajanje iz Velike Britanije razširi v Združene države Amerike, a to nikakor ne more biti izgovor za pomanjkanje prav tiste gentlemenskosti, ki je pred tremi leti postavila piko na i. Namesto izrazito duhovitega filma, ki s svojimi polparodičnimi elementi ves čas hodi po tankem robu med umetnostjo in kičem in s številnimi nemogočimi prizori povsem namenoma briše meje pretiranega realizma, je Zlati krog nekaj povsem povprečnega. Spodoben akcijsko-vohunski film s precej poprečnimi igralskimi stvaritvami, med katerimi še najbolj izstopa Elton John, ki izrazito duhovito in zelo samoironično igra samega sebe in je pri tem, seveda, odličen. Precej drzna je sicer ideja o "dokončni" svetovni rešitvi mamilaških težav, a kakor še nekaj drugih tudi ta tokrat žal ostane varno neizpeljana do konca.

Kingsman: Zlati krog je kljub očitnemu trudu ostal daleč za svojim duhovitim in drznim predhodnikom in le želimo si lahko, da bodo ustvarjalci do naslednjega že napovedanega nadaljevanja spet našli tisti odlični uglajeni britanski humor, ki se jim je tokrat nekje izmuznil.