Veliko pove že dejstvo, da je med glavnimi producenti filma multinacionalka Hasbro, ena izmed vodilnih izdelovalk igrač in namiznih iger. Film Ouija je tako pravzaprav oglas za Hasbrojev izdelek, "skrivnostno, begajočo igro" z igralno ploščo ouija, ki jo lahko na njihovi spletni strani kupite za nekaj manj kot dvajset dolarjev. Verjetno ni težko ugotoviti, da v takih primerih od samega filma oziroma žanra ostane predvsem tisto, kar naj bi ustrezalo najširšemu krogu gledalcev. Hkrati pa se mora grozljivka ves čas vendarle izogibati temu, da bi bila preveč grozljiva, saj je namen vsega skupaj pač nakup.

Kot je v navadi pri podobnih filmih, se tudi tukaj vse slabe stvari zgodijo najstnikom, ali še bolje, najstnicam – ne nazadnje je prav ta starostna skupina občinstvo, na katero film meri. Žrtev je Debbie, srednješolka, ki na podstrešju najde zaprašeno ploščo za klicanje duhov in se vzpostavljanja stika z mrtvimi loti kar sama. S tem prekrši eno izmed treh temeljnih pravil igre: "nikoli ne igraj sam", "ne igraj na pokopališču" in "na koncu se vedno poslovi". Nespametno ravnanje se ji kmalu maščuje, saj prikliče nekaj, od česar se ne da preprosto posloviti in Debbie umre v skrivnostnih okoliščinah.

Njena smrt je sprožilec za pripoved o tem, kako se skupina njenih prijateljev misterij odloči raziskati. Klicanja duhov se s pomočjo iste plošče lotijo še sami, a to stvari seveda usodno poslabša: temačne sile iz onstranstva se izkažejo za grožnjo, na katero niso računali. V Ouiji, kot filmu, namenjenemu predvsem mlajšim, ne boste našli nazornih prikazov nasilja, s čimer sicer ni nič narobe; filmi, ki gledalce poskušajo šokirati iz minute v minuto, se hitro sprevržejo v vajo v vzbujanju gnusa in zgražanja in s tem preženejo vse strahove, ki so morda še lebdeli naokrog.

Ouija se namesto tega vsaj sprva zanaša predvsem na ustvarjanje suspenza in srhljivega vzdušja, a na žalost tega ne počne niti spretno niti izvirno.

Recite temu naivnost ali pa brezsramno obrtništvo – film uporabi čisto vsak kliše, ki ga najdemo v grozljivkah s podobno tematiko. Ne manjkajo niti spiritualistične seanse s prižiganjem in ugašanjem luči in drugih naprav, temačne omare, zaprašena podstrešja in kleti, srhljivi bežni odsevi v ogledalu, bela očesna zrkla, zašita usta ter nemirni duhovi iz davne preteklosti, ki ropotajo po hiši in majejo lestence. Absurdnost scenarija, ki skupino fotogeničnih najstnikov, podobnih družbi iz risanke Scooby-Doo, vedno znova pošilja v hišo, v kateri straši, ni nič v primerjavi s tem, kako ravnodušno ti opazujejo svoje prijatelje, ki kmalu začnejo umirati kot po tekočem traku. Pravzaprav so dogodki, ki naj bi bili grozljivi, vključno z osrednjim razkritjem izvora vsega zla – temačnih sil, ki so vse skupaj zakuhale – bolj kot karkoli drugega nenamerno komični. Ouija tako v končni fazi izzveni skoraj kot parodija same sebe. Že res, da v svoji naivni patetičnosti, ko občinstvo prepričuje, naj se vendarle že prestraši, deluje skoraj prisrčno, a ljubiteljem srhljivih filmov to verjetno ne bo dovolj. Pri iskanju razvedrila za noč čarovnic se je marsikdo najverjetneje raje odpravil na Noč grozljivk v Kinodvor.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.