Klub zadovoljnih žensk ni pretirano intelektualen, obrtniško nadpovprečen ali globok film; konec koncev svojo premiso obesi na fenomen Petdesetih odtenkov sive, katerega škandaloznosti in relevantnosti je že davno potekel rok trajanja. (Vseeno namenjamo plus točke za vlogo Dona Johnsona, kar je (ali pa morda tudi ni) zavesten pomežik filmski upodobitvi trilogije EL James - glavno vlogo v trilogiji je imela Johnsonova hčerka Dakota.)

Film je relevanten zaradi nečesa drugega – v kontekstu čistega mainstreama se loti enega od poslednjih s spolnostjo povezanih tabujev sodobne družbe: ideje, da imajo starejše ženske enako aktivno spolno življenje – ali pa vsaj enako zanimanje za spolno življenje – kot mlajše. (Glej tudi: Netflixova serija Grace and Frankie). Najbrž je žalostno, da je treba kot poseben dosežek omeniti, da "priletnih" gospa tokrat ne igrajo štirideset- ali petdesetletnice (Jane Fonda je v nekem intervjuju povedala, da je studio sprva nameraval narediti točno to.)

V kino vas bo zvabil obet štirih legend velikega ekrana skupaj pred kamero. V knjižnem klubu iz naslova (slovenski prevod si spet jemlje preveč interpretativne svobode) so zbrane: uspešna hotelirka Vivian (Jane Fonda), zvezna sodnica Sharon (Candice Bergen), kuharica Carol (Mary Steenburgen) in nedavno ovdovela mama Diane (Diane Keaton), ki jo odrasli hčerki silita, naj se iz svoje velike, prazne kalifornijske vile preseli k njima v Arizono. Prijateljice se že od konca sedemdesetih let dobivajo za debate o knjigah, in njihova najnovejša zadolžitev je razvpiti seksi roman Petdeset odtenkov sive; kljub začetnim ugovorom se vse štiri lotijo branja, ki bo pri vsaki na svoj način pripeljalo do spolnega prebujenja.

Diane je pripovedovalka zgodbe in posledično dobi največ minutaže ter najbolj klasično romantično zgodbo. Med poletom v Arizono spozna seksi, hripavega neznanca (Andy Garcia), ki se izkaže za premožnega pilota in jo vabi na romantične vikende in večerje ob svečah. Dianina zgodba je opomin, da staranje samo po sebi še ne pomeni invalidnosti in da odrasli otroci svojih staršev, ki imajo še vedno lastna življenja, ne smejo obravnavati kot nemočnih dojenčkov. Diane se nekje spotoma zave tudi, da je njen srečni zakon morda le ni bil velika ljubezen njenega življenja in da jo je z možem povezovalo predvsem vzgajanje otrok: takih treznih uvidov od klasičnih romantičnih komedij človek niti ne bi pričakoval.

Sharon se medtem skuša po osemnajstih letih celibata vrniti v svet zmenkarij. Čeprav je njen nekdanji mož (Ed Begley jr.) očitno dripec, zaročen s pol mlajšo žensko, ga Sharon nikoli ni zares prebolela, kar otežuje vsak nov začetek. Njena zgodba se skuša pozabavati s konceptom novodobnih aplikacij in spletnega zmenkarjenja. (Candace Bergen ima čudovit občutek za stoično komedijo in ob pogledu nanjo se je težko ne veseliti vrnitve Murphy Brown).

Vivian je uspešna ženska, ki ni nikoli skrivala, da je služba zanjo na prvem mestu. Po spletu okoliščin se v njenem življenju spet naslika Arthur (Don Johnson), čigar snubitev je že pred desetletji zavrnila, a ga nikoli ni pozabila. Zdaj se mora soočiti z glodajočim dvomom, ali se je pred vsemi temi leti odločila prav in ali ji vsa bežna razmerja brez čustev v resnici ustrezajo. (Film si na žalost ne more pomagati, da ne bi impliciral, da vsi Sharonini in Vivianini karierni uspehi niso dovolj, dokler si ne omislita tudi srečnih zvez.)

Vse štiri zgodbe se sklenejo okrog Carol, ki ima na prvi pogled vse, kar njene prijateljice iščejo: uspešno kariero in prijaznega, uvidevnega moža. Idila je sicer samo navidezna: z možem (Craig T. Nelson) nista spala skupaj že več mesecev. Njuna pripoved se konča s klasičnim žanrskim vrhuncem (plesno tekmovanje in javna izpoved ljubezni), a je obenem tudi razmislek o tem, kako težko je ohraniti romantiko in intimnost po desetletjih skupnega življenja.

Že res, da film ne stremi k ničemur drugemu kot k lahkotni zabavi, a to je, če hočete, tudi deprimirajoče prekletstvo njegovega žanra – "film za ženske" bo pač vedno razumljen kot manj obvezujoč od testosteronskih izletov v žanr mainstream zabave. Če ne drugega, je gotovo bolj relevanten film kot tista medla tridelna ekranizacija Petdesetih odtenkov sive, saj namesto klišejev in predpostavk o sadomazohizmu raziskuje nekaj veliko bolj zanimivega: kako je neka knjiga na tisoče žensk pripravila do tega, da so začele razmišljati o lastnem užitku. Pri tem je ironično, da ne gre pred kamero nihče dlje od poljuba (toliko o brezkompromisnem rušenju tabujev.)

Režijski prvenec Billa Holdermana vizualno v ničemer ne odstopa od romantičnih komedij devetdesetih in začetka novega tisočletja, scenarij pa z izjemo omembe Wernerja Herzoga ne premore niti ene res dobre šale. Film si ne more kaj, da si ne bi privoščil poceni šal na temo viagre, oblikovalnega spodnjega perila in "letargične muce" (ena od junakinj ima mačko), a svojih junakinj večinoma ne obravnava pokroviteljsko ali pavšalno.

Če Klub zadovoljnih žensk svoj obstoj upraviči že s tem, da je nazaj pred kamero spravil četverico filmskih legend (in to ne v stranskih vlogah babic in tašč), pa zdaj čakamo inteligentnejši film, v katerem se jim ne bo treba dekliško hihitati ob vsaki omembi seksa, kot da ne bi divjih šestdesetih nikoli izkusile na lastni koži.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc