Kar doživlja družina Besson in se kaže predvsem na njenem najmlajšem in zato tudi najranljivejšem članu, komaj dvanajstletnem Julienu, je namreč skrajni rob obupa, stiska vseh stisk, ki bolečino zaradi ločitve z neusmiljenim in izredno okrutnim psihološkim pritiskom odraslega na lastnega otroka pripelje v popolno in neobvladano norost, vredno poklona Kubrickovi legendarni mojstrovini.

O vsebini filma, ki gledalcu od vsega začetka namerno vzbuja izrazito nelagodje in tisti neprijetni občutek, da se bo zdaj zdaj nekaj hudo zalomilo – in seveda sčasoma oziroma ob ravno pravem trenutku tudi se – je težko govoriti, ne da bi povedali preveč. Obstaja sicer kratki film s predzgodbo izpred nekaj let, vendar ogled zaradi popolnejšega učinka tega celovečernega filma odsvetujem, saj se ena glavnih odlik odlične Legrandove režije skriva prav v njegovem spretnem poigravanju z različnimi možnimi "krivci" za nastali položaj. Nekaj časa se tehtnica nagiba bolj na materino stran, potem spet na očetovo – za hip se celo zdi, da je poglavitni povzročitelj komunikacijskih nesporazumov kar Julien sam – strašna resnica pa od napetosti dobesedno eksplodira šele tako rekoč tik pred zdajci.

Prav z izogibanjem vnaprejšnjemu določanju krivca in dopuščanjem različnih možnih vzrokov za sedanje stanje, ki jih gledalec ne pozna vnaprej, je Legrand podrezal tudi v problematiko lažnih obtožb v zvezi z družinskim nasiljem in nedopustno izkoriščanje otrok za maščevanje nad nekdanjim partnerjem. Čeprav se je sam vseeno odločil za bolj stereotipno, a zato prav nič manj šokantno in katarzično izpeljavo zgodbe, je odpiranje tovrstnih tem izredno dobrodošlo, če ne že kar nujno. In naravnost odlično je, da o njih govori tako odličen film.

Iz oddaje Gremo v kino.