Policija po nekaterih indicih domneva, da je bila ugrabljena in umorjena, vendar je nikoli ne najdejo. Dolgotrajen obup, ki preplavi Macka, ga odtuji od družine in znancev, dokler ne prejme nenavadnega pisma, ki ga vabi v kolibo na lokacijo, podobno tisti, na kateri je izginila hčerka. Mack se na pot odpravi s pištolo, na cilju pa doživi presenetljivo razsvetljenje.

Film Koliba je posnet po knjižni uspešnici coelhovskega tipa, ki izkorišča velike metafizične teme za trivialno izpeljavo oziroma poišče na globoka vprašanja plitve odgovore. Struktura filma je klasično tridelna, po idiličnem uvodu sta na vrsti preobrat v vprašanje smisla trpljenja in človeške krutosti in potem protagonistov odhod v divjino, ki predstavlja iskanje, ponazori pa ga domišljijski konec tedna, preživet v družbi multikulturne svete trojice – tu se sooči s samim sabo in začne sprejemati novo resničnost.

Obsežni del filma sestavljajo neznosne poenostavitve, instantne vizualne in vsebinske floskule ter prepoznavna obča mesta, s hojo po vodi vred - to vse dela Kolibo za nekakšno metafizično pobarvanko za odrasle, ki ponuja psihoterapevtsko svetopisemsko samopomoč, potopljeno v kičasto newageevsko podobje.

Da igra hripavega in zagrenjenega protagonista, ki preživi avatarski konec tedna ob srečanju z utelešenimi koncepti, prav Sam Worthington, je sicer simpatičen pomežik, če na siceršnjo kinematografsko ponudbo pogledamo še bolj metafilmsko in od daleč, pa lahko ugotovimo, da dobivamo poleg božičnih filmov, ki so se na sporedu popolnoma udomačili, po novem tudi velikonočne celovečerce ...

Čeprav je film kot končni proizvod pravzaprav nekaj povsem nesnovnega, iz artikuliranja metafizičnih tem zelo redko nastane res kakovostno umetniško delo. Če pustimo Tarkovskega ob strani, kot razred zase, lahko ugotovimo celo, da je stroga in asketska linija filmskih janzenistov, od Dreyerja prek Bressona in Melvilla do Schraderja in Reygadasa, veliko uspešnejša od avtorjev, ki se religije lotevajo s poljudnejšega vidika. Sicer pa za konkreten primer niti ni treba daleč v preteklost: kakšno brezno je lahko med kičasto duhovno plažo, kakršna je Koliba, in resno umetnino, je pred kratkim lepo prikazal Scorsese s svojim pasijonom, Tišino.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)

NAPOVEDNIK ZA FILM:

ODDAJA GREMO V KINO: