Takrat njegove Rumene zemlje, celovečernega prvenca iz leta 1984, ki je z vpeljavo novih pripovednih načinov in drugačne, od ploskosti in sivin dotedanje socrealistične estetike tako zelo drugačne vizualne podobe napovedal vznik novih filmskih tendenc v kitajski kinematografiji, še nismo poznali. Zato pa je marsikdo videl glasbeni spot s konca 80. let, v katerem so zvezdniški Duran Duran prepevali "Do you believe in shame" in pod katerega se je podpisal prav Kaige Chen.

V drugi polovici 80. je namreč ta režiser kot eden najbolj samosvojih in prodornih novih kitajskih filmskih ustvarjalcev prejel štipendijo Azijske kulturne zveze in se podal na študij v Združene države Amerike. In tako se je takrat, ko so se začeli rušiti nekoč domnevno večni zidovi in so se svetu začele odpirati tudi nekatere izmed najbolj zaprtih dežel, nenadoma zazdelo, da se tektonski premiki lahko zgodijo tudi v kitajski kinematografiji.

Skupaj z njimi pa tudi v sami kitajski družbi. Kmalu se nam je vsem zazdelo, da je Kaige Chen popolnoma upravičil vsa naša pričakovanja. Po vrnitvi na Kitajsko nam je namreč leta 1991 najprej ponudil Življenje na struni, za katerega se je zdelo, da s svojo ezoterično dušo kitajski film duhovno osvobaja, nato pa leta 1993 še sodobno klasiko, film Zbogom moja konkubina, s katero je osvojil cansko palmo in napovedal odpiranje kitajske družbe. No, vsaj nam, zahodnjakom, se je pretežno tako zdelo, saj smo bili prepričani, da govori o homoseksualni ljubezni, o kateri se takrat na Kitajskem še govoriti ni smelo, če pa si jo že omenil, si jo lahko le kot bolezen in nikakor ne kot ljubezen. A Kaige Chen nas je kmalu seznanil z našo zmoto: homoseksualna ljubezen je le eden od motivov dela, medtem ko celota v resnici govori o sinovem odnosu z očetom, njegovem odnosu z očetom, kot nam je povedal.

Seveda smo osupnili. A neizpodbitno dejstvo je bilo, da tega večina ni videla ali prepoznala. No, priznati moram, da imam ob zadnjem filmu tega režiserja podobne občutke – Legenda o konkubini, ta visokoproračunska kitajsko-japonska koprodukcija (menda je eden najdražjih filmov v zgodovini kitajske kinematografije), je namreč zapletena oziroma z več pripovednimi linijami prepletena zgodba, polna referenc tako na kitajsko zgodovino kot tudi na njeno duhovno tradicijo ter hkrati prežeta s ščepcem nadnaravnega in tradicionalnih vzhodnjaških verovanj in vraž.

Skratka delo, ki ga brez osnovne podlage kar malce težko razumeš. Če k temu prištejemo še režiserjevo neizprosno držo do zahodnega gledalca, ki mu ne omogoči predaha v razvoju zgodbe kot tudi ne kakšnih opornih točk, ter sicer domiselno prepletanje žanrov detektivke, kostumskega filma in samosvoje grozljivke, ne bi bil presenečen, če bo s tem delom na zahodu in še posebej pri nas naletel le na boren odziv.

Pravzaprav je že razlagalni slovenski prevod mednarodnega naslova, ki se glasi Legend of the Demon Cat oziroma Legenda o demonski mački, dovolj zgovoren, saj gledalcu namigne, kam naj usmeri svojo pozornost, da bo lažje sledil zgodbi. A naj bo v igri konkubina ali demonska mačka, reči je treba, da na koncu ostane nekaj grenkega priokusa, saj se Kaige Chen nesporno vse bolj oddaljuje od svojih krasnih začetkov.