, najslavnejše ekranizacije Iana McEwana. Film je okusno posneta, zadržana pripoved o najbolj neromantičnem romantičnem oddihu vseh časov, ki pa se vztrajno izogiba globljemu razmisleku.

Kdor je zaljubljen v melanholično, razmišljujočo prozo Iana McEwana in jo bo ob film postavil kot merilo in ideal, se lahko že vnaprej pripravi na razočaranje: ekranizacija se v ključnih detajlih (tj. razpletu) bistveno razlikuje od svoje literarne predloge. McEwanu zaradi tega sicer ne bo treba pisariti protestnih pisem – za klavrno "hollywoodizacijo" je kot avtor scenarija kriv kar sam.

V resnici se pisatelj scenarističnega podviga ne loteva pogosto, čeprav je filme navdahnila že cela vrsta njegovih knjig (najbolj znan primer je sicer precenjena drama Pokora iz leta 2007). Morda ga je tokrat premamila obvladljiva dolžina predloge, ki pripoved o tragično zapravljeni ljubezni razplete na dobrih stotih straneh? Priznati je treba, da je roman, ki celo stran posveti nerodnemu poljubu in naslednje pol strani slačenju najlonk, težko prevesti v filmski jezik. Kakor koli že, naloga se v resnici ni izkazala za lahko, in prav nič ne pomaga, da smo v sklepni etapi, ko je treba protagonista umetno postarati, priča eni najslabših filmskih mask v zadnjem času. Ko solze drsijo po plastični prostetiki lic, je vse skupaj samo še na silo razčustvovan, vehementen apel na našo sentimentalnost.

Režijo podpisuje 52-letni Dominic Cooke, ugledni britanski gledališki režiser, ki se je po treh epizodah hvaljene TV-serije The Hollow Crown prvič preizkusil z igranim celovečercem. K delu pristopa samozavestno; s pomočjo direktorja fotografije Seana Bobbitta življenjsko poustvari atmosfero puste, zategnjene predhipijevske Anglije. Na trenutke se le preveč očitno naslanja na vizualno sugestivnost, na simboliko prevetrene obale in zevajočega prepada med protagonistoma. Kadri so statični in premišljeno koreografirani, kar asociira na režiserjevo primarno poslanstvo, gledališče.

Piše se leto 1962 in na videz preprosto zgodbo – poročno letovanje v hotelu na obali Dorseta se katastrofalno sfiži – je mogoče razumeti le, če razčlenimo ozadje in značaj naših mladoporočencev, Florence (Saoirse Ronan), nadarjene mlade violinistke iz intelektualne družine, in Edwarda (Billy Howle), diplomanta zgodovine, na katerega tast in tašča malce zviška gledata kot na kmečkega zahojenca.

V knjigi (in filmu) McEwan s hladne distance vsevednega opazovalca na primeru mladega para secira britansko družbo na predvečer seksualne revolucije. Nad zakoncema v hotelski sobi kot temen oblak visi teža pričakovanj, nevednosti in neizkušenosti na področju spolnosti ter celo pomanjkanje besedišča, da bi lahko ubesedila, kar ju teži. Še preden vsiljiva hotelska postreščka do konca z vozička razložita razkuhano večerjo ("To ni bilo najsijajneše obdobje v zgodovini angleške kuhinje," v romanu sarkastično pripomni McEwan), je jasno, v katero smer se večer nagiba: Edward težko skriva svoje vznemirjenje in pričakovanje.

Prav tako jasno je, da Florence na to ni pripravljena. "Neizogibno" odlaša z milijon majhnimi gestami – počasi si sezuva čevlje, prosi moža, naj ji "kaj pove", obuja spomine na njune začetke ... V njeni preteklosti je očitno nekaj, na kar bo pozneje z bežnim prizorom namignil tudi Cooke, kar jo je globoko zaznamovalo in ji vsadilo odpor do telesne intimnosti. Cela pripoved je strukturirana prek spominskih prebliskov, ki naj bi pomagali razvozlati uganko: Kaj je zatravmiralo Florence? Dalo bi se argumentirati, da to ni najbolj takten način za odpiranje diskurza o spolni zlorabi.

Saoirse Ronan je seveda izjemna igralka in v prizorih pričkanja s starši na trenutke spominja na svoj uporniški lik iz indiedreame Lady Bird; še bolj pred očmi je primerjava z dramo Brooklyn (2015), v kateri je Ronanova prav tako igrala neizpolnjeno žensko v sponah svojega časa. Igralka, ki ji je preboj ponudila ravno zgoraj omenjena Pokora, sicer obvlada vse nianske od pritajene subverzivnosti do ranjenega ponosa in tihe nežnosti, a dejstvo ostaja, da McEwana in Cooka zanima predvsem ena sama Florenceina razsežnost: trpljenje.

Še posebej v sklepni tretjini filma postane jasno, da sta pripovedovalca svojo zgodbo trdno zasidrala okrog Edwarda, okrog njegovega kesanja zaradi zamujenih priložnosti, okrog njegovega zapravljenega časa in praznega življenja. Florence je v tej zgodbi le še opomba, rekvizit za dreganje v Edwardova čustva – pa čeprav je v samem jedru njunega spodletelega zakona leži Florenceina travma. Težko se je znebiti občutka, da pripovedujemo napačno zgodbo in da je bil ženski lik žrtvovan v imenu plemenitega trpljenja moškega lika.

Ocena: 3; piše Ana Jurc