Možak, ki ga je pri enaindvajsetih letih prometna nesreča za vedno privezala na invalidski voziček, je konec koncev svojo "kvazi-avtobiografijo" naslovil Lahko, prosim, pravi John Callahan vstane? (Will the Real John Callahan Please Stand Up?).

Podobno kot z biografsko dramo Milk (2008), ki je tematizirala življenje prvega odkrito istospolno usmerjenega politika, ki je bil v ZDA izvoljen za javno funkcijo, se Gus van Sant v novem celovečercu Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč posveča ekscentričnosti in hibam markantne resnične osebnosti. John Callahan je bil danes marsikomu neznan ameriški karikaturist, ki je velik del svojega življenja preživel v primežu alkoholizma. Že samo zato, ker je bil režiserjev prejšnji film vsestransko razočaranje Sea of Trees (2015), lahko pričujoči projekt razglasimo za vsaj deloma zmagoslavno vrnitev; v odnosu protagonista in njegovega duhovnega mentorja bo kdo prav gotovo zaslutil sledove režiserjeve antologijske uspešnice Dobri Will Hunting (1997).

Popolnoma legitimno in na mestu bi si bilo zastaviti vprašanje o zastopanosti invalidnosti na velikem platnu – oziroma, drugače povedano: je prav, da se niti ob redkih priložnostih, ko se zgodbe o invalidnosti prebijejo do odmevne ekranizacije, ne morejo v glavnih vlogah predstaviti invalidni igralci? Joaquin Phoenix je sicer odličen kot filmski John Callahan in res je, da film deloma prikazuje tudi protagonistovo življenje pred nesrečo, ki ga je privezala na voziček, zato enoznačnih odgovorov tukaj ni. Zgodba se bolj kot z izgubo mobilnosti ukvarja s problemom alkoholizma. Prav gotovo pa ima Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč pridih tistega klasičnega žanra melodram o preizkušnjah in boleznih, s kakršnimi so studii včasih redno taktizirali v sezoni podeljevanja nagrad; oskar za "pogumno preobrazbo" takrat Phoenixu zagotovo ne bi ušel.

Lahko bi bilo seveda slabše: spomnimo se samo ekranizacije literarne uspešnice Ob tebi (2016) s Samom Claflinom v glavni vlogi, ki je smrt postavila kot boljšo alternativo življenju na invalidskem vozičku. Če torej pustimo načelne zagate ob strani in domnevamo, da je Van Santov celovečerec dobronameren poskus filmskega portreta, mu je težko očitati nekompetentnost; film ni v ničemer zares slab, a obenem ne odstopa dovolj od kanona "resničnih zgodb", da bi se globoko ali trajno komu vtisnil v spomin. Edini nekonvencionalni element so Callahanovi stripi, ki v filmski medij vstopajo s pomočjo preprostih animacij. Ti cinični in pogosto žaljivi izseki črnega humorja v kontekstu risarjeve življenjske zgodbe dobijo novo globino in se izkažejo za več kot samo enovrstične provokacije.

Največji adut Van Santovega filma je, da se tudi brez topoumne naivnosti uspe izogniti breznu fatalizma. Jasno je, da si Callahan po prometni nesreči, v kateri je zaradi na smrt pijanega voznika (Jack Black) v hipu postal tetraplegik, želi umreti: prestajati mora neizmerne bolečine, zdravniško osebje mu ne nudi pretirane opore, bližnjih prijateljev ali družine pa nima. Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč sicer ne more biti zgodba o čudežnem ozdravljenju (ilustrator je bil do smrti privezan na voziček), je pa lahko zgodba o okrevanju: pokaže, da poškodba hrbtenice ne pomeni samodejno konca vsega, zaradi česar je vredno živeti. Morda najsilovitejši prizor filma je ravno tisti, v katerem se Callahan, radosten zaradi svoje nove mobilnosti, manično vrtinči po bolnišničnem hodniku v svojem novem električnem vozičku.

Scenarij si ne zatiska oči pred banalnimi ponižanji bolnikove nove resničnosti: ko se prekucne na pločniku brez klančine, mora čakati, da ga poberejo mimoidoči mulci, okopati se ne mora sam, njegova socialna pomoč pa je odvisna od milosti nejevoljnih birokratov. A to ne pomeni, da so prijateljstvo, sreča, spolni odnosi za vedno zunaj njegovega dosega; Callahan se počasi nekako izvleče iz primeža alkoholizma in iz depresije. Z enakim vitalizmom Van Sant obravnava Johnovega mentorja pri Anonimnih alkoholikih, Donnieja (Jonah Hill) – njegova diagnoza seropozitivnosti in poznejši boj z aidsom sta obravnavana na nesentimentalen, pronicljiv način.

Če sta tako Phoenix kot Hill v svojih vlogah izjemna - Phoenix izpod slabe oranžne lasulje blesti v svoji prepoznavni, skoraj apatični mrkogledosti - pa tega žal ne moremo trditi za nobeno od stranskih igralk: ne zato, ker Rooney Mara, Beth Ditto ali Kim Gordon ne bi bile kos izzivu, ampak zato, ker jim scenarij preprosto ne odmeri večdimenzionalosti ali kakršne koli teže v zgodbi; njihove usode in stiske so v najboljšem primeru ozadje. Še posebej švedska stevardesa Annu (Rooney Mara) je reducirana na privlačen objekt, na "nagrado" za protagonista, ker je bil končno sposoben videti onkraj svoje mizerije. Za primerjavo: Jack Black ima v celem filmu samo dva prizora, a tako tehtna, da iz njiju lahko ustvari enega najbolj markantnih nastopov svoje kariere.

Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč se kljub svoji "težki" temi in spodbudnemu sporočilu nekako izogne pastem saharinaste televizijske melodrame, obenem pa izkušnja ogleda ni tako deprimirajoča, kot bi morda lahko pričakovali. Struktura zgodbe je nelinearna: v spominskih preskokih in elipsah se premika v čas pred nesrečo in nazaj v obdobje po njej. Poudarek tako ni na čustvenih vezeh ali na poglabljanju odnosov protagonista z okolico.

Ocena: 3; piše Ana Jurc