Spomnimo se, denimo, Treh moških in dojenčka, Léona ali novejših del, kot sta Napumpana in Življenje, kot ga poznaš. Pri filmih iz osemdesetih in devetdesetih so bili ljudje, ki so nepričakovano in proti svoji volji ostali z otrokom, običajno moški, saj je bil ob tradicionalnih spolnih družbenih vlogah to zanje večji šok, kot bi bil za žensko. Skupno jim je bilo tudi to, da so živeli na način, ki za vzgojo otrok še zdaleč ni bil primeren – bili so bodisi razvratni večni samci ali pa so se preživljali s čim neprimernim, na primer s poklicnim pobijanjem ljudi –, s tem, ko so morali za nekoga skrbeti, pa so se bili končno prisiljeni spremeniti. Šele pozneje je filmski svet odkril, da so lahko neodgovorne in nepripravljene na starševstvo tudi ženske – in je otroke odtlej kdaj pa kdaj nepričakovano naprtil tudi njim.

Ti filmi so večinoma lahkotne komedije in nanje se s slovenskim prevodom naslova filma sklicuje tudi Nepričakovano očka, ki naj bi se tako uvrščal v to kategorijo. Lahko bi torej rekli, da je film žrtev svoje lastne promocije – Nepričakovano očka ali Vse se začne jutri, kot bi bil dobesedni prevod naslova filma, morda v žanr, ki smo ga opisali, spada prvih petnajst minut, ko neodgovornemu in promiskuitetnemu Samuelu dekle, s katerim je nekoč spal, v roke potisne dojenčka in zbeži. Vendar dojenček nato zraste v otroka, film pa se razvije povsem v drugo smer. Pravzaprav je ob vse resnejšem zapletu, ko mama po osmih letih svojega otroka hoče nazaj in posreduje sodišče, v filmu obravnavana tudi pereča problematika, ki je v družbi prisotna še danes. Sodišča skrbništvo, denimo, pogosteje prisodijo ženskam kot moškim, poleg tega velja primat biološkega starševstva nad krušnim. Film vsega tega sicer ne obravnava na tako premišljen način, kot bi si želeli. Ob melanholičnem koncu pripovedi se zdi celo, da gre morda za film po resnični zgodbi – vsekakor pa je pripoved daleč od lahkotnosti prej opisanih komedij.

Morda to ni v celoti krivda slovenskih distributerjev. Nepričakovano očka je v žanrskem smislu, pa tudi v tonu pripovedi, kronično zmeden film, ki iz enega trenutka v drugega niha tako pogosto in nepričakovano, da se zdi, da v tem, kaj hoče povedati, ves čas šele lovi samega sebe. Očitamo mu lahko tudi reproduciranje spolnih stereotipov: ženska, ki zapusti svojega otroka, je v filmu kriva veliko bolj od moškega, ki svojega otroka sploh ni nikoli spoznal; očetovstvo še vedno obravnava kot nekaj, kar se zgodi "po sili razmer". Po drugi strani je to eden redkih filmov, v katerem dve glavni vlogi igrata temnopolta igralca; oče pa svojo hčer v nekakšni kljubovalni različici nuklearne družine vzgaja s svojim gejevskim prijateljem. A vse to je že dlakocepljenje – Nepričakovano očka je, pod črto, precej povprečen film, ki je občasno nekoliko dolgočasen in banalen, drugič pa preseneti s svojo izvirnostjo in duhovitostjo.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

NAPOVEDNIK FILMA:

ODDAJA GREMO V KINO: