"Nekje tam zunaj je osemletna deklica, ki sanja o tem, da bo zrasla v kriminalko. Naredimo tole zanjo." Škoda, da ni v scenariju več tako duhovitih replik, kot je motivacijski nagovor Debbie Ocean (Sandra Bullock), sestre pokojnega Dannyja Oceana (ki ga film omeni tolikokrat, da je varno predvidevati, da se bo George Clooney na neki točki vrnil k franšizi). Po petih letih za zapahi, kamor jo je poslal izdajalski partner Claude (Richard Armitage), se je znašla na prostosti; zaporniško brezdelje je izkoristila za načrtovanje kraje neprecenljive Cartierove ogrlice z vratu starlete na tradicionalni Voguovi zabavi v Metropolitanskem muzeju.

Zaplet je torej zrcalna zgodba Dannyjevega načrta v Oceanovih 11, vključno s skrivno motivacijo iz preteklosti. Pri Dannyju je šlo za ljubezensko zgodbo, tokrat je v igri maščevanje - kar je škoda. Mar je res treba v "čisto ženski" adaptaciji še vedno prihraniti vlogo osrednjega antagonista za moškega? (Hej, isto bi se lahko vprašali o režiserjevi službi.) Je res tako pomembno, da se še v kriminalnem svetu diferencira "dobre" zločinke od resničnega negativca? Zakaj jih je treba pokroviteljsko ščititi pred njimi samimi? Lahko so mojstrske ponarejevalke, hekerke in preprodajalke, a skrivna motivacija voditeljice podviga mora biti še vedno "težave s tipom".

Debbiejina partnerka na tej strani rešetk je neopisljivo šik Lou (Cate Blanchett), ki je v svojih žametnih suknjičih in neštetih verižicah videti kot Johnny Depp, preden je degeneriral v žalostno karikaturo samega sebe. Na nekaj mestih film namiguje, da sta ženski morda partnerki tudi kako drugače kot v zločinu, a te implikacije ne razdela natančneje: v vsakem primeru imata bogato skupno zgodovino. Lou je cinična pragmatičarka, ki deluje kot protiutež Debbiejinemu obsesivnemu načrtovanju.

Nobena od drugotnih članic igralske zasedbe ne ostane samo shematiziran lik, ima pa Mindy Kaling z naskokom najmanj oprijemljivih prizorov. Tudi lik zakajene hekerke Nine Ball bi bil verjetno klišejski in predvidljiv, če bi ga igral kdo drug kot Rihanna - pevka v film vnese toliko svoje naravne karizme, da je "devetka" boljši lik od svoje papirnate predloge. Helena Bonham Carter kot do vratu zadolžena modna oblikovalka in Sarah Paulson kot zdolgočasena predmestna mama upravičita svoj status izjemnih karakternih igralk, Awkwafina pa se kot žeparka Constance niti slučajno ne pusti zasenčiti bolj izkušenim kolegicam.

Morda največje presenečenje je fantastična upodobitev narcisoidne zvezdnice Daphne Kluger, ki se posreči Anne Hathaway. Njena reinterpretacija klasičnega lika komične starlete je niansirana in večplastna, Anne pa pri vsem tem niti za hip ne zbuja vtisa, da se kakor koli napreza. Opazili boste tudi enega ali dva gosta iz izvirne trilogije, a gre vsakič za zgolj majhne, epizodne nastope - Debbie v svoji ekipi nima prostora za moške, češ da se hoče izogniti neželeni pozornosti.

Oceanovih osem je lahkoten, predvsem zabavi namenjen film o ropu, kar pa ne pomeni, da si ne privošči občasnih bodic na račun establišmenta: eksplicitno se spotaknejo ob nevidnost žensk v družbi (kar bodo protagonistke izkoristile za svoje lopovske namene), cela Daphnina javna osebnost pa je v resnici le karikatura naših nizkih pričakovanj za inteligenco hollywoodskih lepotic.

Gary Ross je povsem kompetenten režiser in koreografijo ropa posname dovolj pregledno, da nam je v vsakem trenutku jasno, kaj se dogaja. Vseeno pa je Oceanovih 8 po vizualni plati rahlo nenavdihnjen film, bolj podoben standardnim primerkom žanra kot pa patinirani retroestetiki, kakršni je bil zvest Steven Soderbergh v prvem filmu. Rossovi režijski prijemi z ničimer ne obogatijo vsega, kar k mizi prinese osem veličastnih iz naslova. Če torej rečemo, da je igralska zasedba z naskokom največji adut filma, je to sicer samoumevno (samo poglejte še enkrat imena pod naslovom), a je vseeno treba poudariti, da sta scenarij in režija v najboljšem primeru le korektna. Tudi Soderbergova trilogija se je seveda lahko pohvalila z impresivno zasedbo, a tam breme učinkovitosti filma ni bilo v celoti na plečih protagonistov: režiser sam je ustvaril kontekst ležerne kulskosti, v katerem so lahko blesteli. (Pri tem je treba omeniti, da je tudi Soderberg snemal priredbo - leta 1960 je pet članov kultnega Rat Packa nastopilo v, uganili ste, komični drami Ocean's Eleven).

Tokrat pa se zdi, kot da se Rossu ne ljubi pokazati niti vseh ovir in zapletov, ki jih mora ekipa premostiti pri svojem podvigu - še najbolj adrenalinski del je začetna sekvenca, v kateri si Debbie takoj po prihodu na prostost prislepari hotelsko sobo in cel kup luksuzne kozmetike. (Kaj niste vedeli? Ženske tatice zanimajo izključno nakit in šminke ...)

Reinterpretacije filmskih uspešnic, kakršna je Oceanovih 8, ustvarjajo priložnosti v žanrih, kjer doslej za ženske ni bilo prostora: liki tatic, bork proti zločinu in mojstric borilnih veščin lahko, če so narejeni dobro, subvertirajo pričakovanja v zvezi s tradicionalno delitvijo vlog spolov pred kamero. Vse lepo in prav, a žalostno bo, če bodo na koncu to edini visokoproračunski spektakli z ženskami na čelu.

Igralke in gledalke si v končni fazi zaslužimo več kot samo "varne" reboote slavnih franšiz z zvezdnicami v prej moških vlogah. Morda gre za zgolj prehodno obdobje na poti do neke ne več tako daljne prihodnosti, v kateri bodo plačni razkoraki in nezastopanost manjšin dokončno odpravljeni. Bolj verjetno pa je, da bodo studii po finančno-kritiškem uspehu Oceanovih 8 in podobnih sklenili, da je snemanje adaptacij z zamenjanimi spoli legitimna dolgoročna rešitev. (Dokaz: HBO Asia pripravlja nadaljevanko Miss Sherlock, pri Foxu pa je v predprodukciji "ženska" različica komedije Prava fanta (The Nice Guys)). To je ubiranje varne poti, ponavljanje preizkušenega recepta, ki se je pred tem že obnesel z drugačno igralsko zasedbo. V resnici nihče ne zahteva žensk v vlogah Jamesa Bonda ali Plačancev - raje bi videli nove in izvirne projekte, ki so bili napisani z njimi v mislih.

Ocena: 3/4; piše Ana Jurc