Hkrati pa živimo tudi v času ene najhujših humanitarnih tragedij, kar jih je videla sodobna zgodovina, tako imenovane "begunske krize". Na prvi pogled se bo večini morda zdelo, da med tema dvema dejstvoma ni povezave. A prav tako je mogoče reči tudi nasprotno: namreč, da ob drugačnem odnosu do kulture in ustvarjalnosti "begunske krize" sploh ne bi bilo. Bila bi le humanitarna tragedija, ki bi se jo trudili po naših najboljših močeh rešiti.

Vse pogosteje se namreč pozablja, da se, čeprav kultura res največkrat ne ustvarja neposrednega materialnega dobička (kar pa ne pomeni, da ga nikoli oziroma vsaj posredno ne), v procesu njene "potrošnje" pri javnosti ustvarja neki temeljni presežek: v človeku vzpostavlja, prebuja in neguje tisto, kar mu je najbolj lastnega, notranjega, kar ga najbolj opredeljuje – njegovo človečnost, njegovo humanost. In to zmore predvsem in v prvi vrsti kultura oziroma človekova kulturna, umetniška ustvarjalnost.

Tega se povsem jasno zaveda tudi italijanski cineast Gianfranco Rosi, eden ključnih dokumentaristov sodobnega italijanskega filma, avtor del, kakršni sta tudi pri nas videna El Sicario, soba 164 iz leta 2010 (leto pozneje smo si ga lahko ogledali na programu ljubljanskega Festivala dokumentarnega filma) ter Sveta obvoznica iz leta 2013, prvi dokumentarni film sploh, ki je na beneškem festivalu prejel zlatega leva.

Zato se je kljub tehtnim pomislekom, ki jih je imel ob pripravah na snemanje svojega zadnjega dela, celovečernega dokumentarca Odprto morje, projekt odločil pripeljati do konca. V filmu Odprto morje se je namreč namenil spregovoriti o srhljivi človeški tragediji, ki jo na begu pred vojnami, preganjanjem in lakoto, skratka pred življenjem v človeka ogrožajočih ali celo nevrednih razmerah doživljajo množice beguncev na poti v Evropo. Kot Italijan je nadvse dobro poznal problematiko, saj se je nevarna pot preštevilnih tragično končala prav pred obalami njegove dežele, konkretneje, njenega najjužnejšega otoka, male Lampeduse. Hotel je torej spregovoriti o tej humanitarni tragediji, a hkrati je vedel – kot je že na tiskovni konferenci v Berlinu, kjer je za svoje delo prejel zlatega medveda, večkrat izrecno poudaril –, česa ne sme in česa noče: iz smrti in stiske delati spektakla ali pornografije.

Tako se je s polno glavo medijskih podob te tragedije odpravil na Lampeduso in tam kmalu spoznal, da svojo zgodbo o tej skrajni človeški izkušnji lahko poda le skozi oči tistih, ki so jo vsak dan osebno spremljali. Tako se je Rosi na mesto "pripovedovalca" zgodbe odločil postaviti dvanajstletnega Samueleja, preprostega najstnika, ki hodi v šolo in rad strelja s fračo.

Prek njegovega neobremenjenega, z medijskimi podobami neokuženega, še močno naivnega, a hkrati tudi zvedavega pogleda nam tako spregovori o vsakodnevni realnosti prebivalcev Lampeduse in vseh tistih beguncev, ki jim morje pusti stopiti na njeno obalo. In čeprav je v njegovem delu veliko trpljenja in tudi tistega ostrega, srhljivo nezgrešljivega duha smrti, ki ju morje naplavi na lampeduško obalo, pa njegovo delo prežema jasno zaznavna toplina, tista pristna toplina človečnosti, osupljiva lepota njegovih podob, ki ustvarja silovit kontrast s prenekatero usodo njegovih likov in ponekod celo občuteni in nikoli pretirani humor.

Odprto morje je skratka eno tistih del, ki s tem, ko nas opozarja na pravi obraz nekega dogajanja, ki mu zaradi nerazumevanja podeljujemo zlovešče tone, in s tem, ko nam nevsiljivo predstavi različne človeške usode, v nas prebuja tisto, kar nas temeljno opredeljuje – našo človečnost, tisti biti človek.
Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).