Temu v prvi vrsti botruje dejstvo, da se iz leta v leto pojavljajo nova, vznemirljiva in zanimiva avtorska imena, ki prek svojih del, še največkrat prvencev, skoraj soglasno izpričujejo posebno senzibilnost za aktualne družbene razmere, seveda skozi prizmo pogleda mladih. Spomnimo se na primer filmov, kot so Klip Maje Miloš, Tilva Roš Nikole Lezaića, Jutri zjutraj Olega Novkovića, Srednješolci Stevana Filipovića, ne nazadnje pa tudi razvpitega Srbskega filma Srdjana Spasojevića. Toda prav ta isti seznam nam žal prikaže tudi najbolj perečo težavo sodobnega, mladega srbskega filma – dejstvo, da redkokateri teh mladih talentov sploh pride do svojega drugega filma. Zakaj je tako? Jasno, eden poglavitnih razlogov tiči v podhranjenosti srbske kinematografije, ki mladim preprosto ne more zagotavljati kontinuitete dela.

Hkrati pa je težko spregledati, da je v igri še en, morda nič manj odločilen razlog. Tega pa nam nazorno razkrije celovečerni prvenec mladega Pavla Vučkovića, delo Panama, s katerim se je – v posebnem programu – avtor predstavil celo na prestižnem canskem festivalu, v teh dneh pa si ga lahko ogledamo tudi pri nas, na primer v ljubljanskem in kranjskem Koloseju.

Panama se namreč v številnih pogledih kaže kot nadvse značilno, skoraj tipsko delo najmlajše generacije srbskih filmskih ustvarjalcev. V prvi vrsti seveda po tem, da na ozadju aktualnih družbenih razmer nagovarja duha časa mlade generacije. Tak pristop je bolj ali manj značilen prav za vsa zgoraj našteta dela in tudi Vučković prav z ničimer od tega ne odstopa. Predstavi nam namreč ljubezensko zgodbo med Jovanom in Majo, ki svojo moč in svojo pogubo črpa iz spletnih družbenih omrežij. Rekli bi lahko, da nam Vučković predstavi zanimivo, skoraj intrigantno variacijo na večno temo mlade ljubezni, saj jo vpne v čas interneta kot spleta laži in mesta, kjer mlade generacije bolj ali manj zavestno izvajajo pornografiranje lastnih življenj. V tem pogledu se Panama bere kot krik po iskrenosti v času vladavine laži in skonstruiranih, ne pristnih identitet.

Žal pa se ta nadvse zanimiv in vznemirljiv nastavek za Vučkovića izkaže za vse preveč ambicioznega. Čeprav se je v preteklosti že izkazal kot avtor tudi v mednarodnem prostoru nagrajenih kratkih filmov (njegov Beži zeko beži iz leta 2003 je prav v Cannesu prejel nagrado cinefondation), pa mu naslednjega koraka v svojem avtorskem razvoju, realizacije sklenjene celovečerne forme, nikakor ne uspe izpeljati. Film se tako po začetnem nastavku, domiselni vpeljavi likov (Jovan kot ženskar, ki ga ljubosumje preoblikuje v ljubezni predanega ljubimca, Maja kot sodobna femme fatal) in izjemno domiselnim idejnim zastavkom začne vse bolj spotikati in izgubljati v slepih ulicah naracije. Na koncu se celo ne moremo znebiti občutka, da nas Vučković pravzaprav prav nikamor ni odpeljal – le prebral nam je itinerar, nas s tem vznemiril in vzdramil, nato pa pustil stati na enem stranskih tirov. In žal se prav to vse pogosteje zdi tudi diagnoza številnih prvencev najmlajše generacije srbskih cineastov. Škoda, saj sta njihov potencial in nadarjenost resnično impresivna.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)