Na čelu teh novodobnih hollywoodskih "križarjev", agentov sodobnega neokonservatizma, je brez dvoma družba Disney. Pod okriljem tega monstruma filmske industrije najdemo tako velika hollywoodska podjetja, kot so Pixar, Marvel in Lucasfilm. Zdi se, da je od prvotnega, z nebrzdano domišljijo prepojenega, iskrivega in neustavljivo ustvarjalnega "malega" studia za produkcijo animiranih filmov ostalo bore malo. Pravzaprav le tisti strogi in vedno moralno neoporečni čut za tisto pravo.

Tako so sodobni filmi, ki nastanejo pod okriljem tega studia, veliko bolj kot po svoji zunanji vizualni podobi, kot je bilo to za časa samega Disneyja, prepoznavni po tistem strogem duhu tradicije, ki veje iz njih. Bolj kot vizualnost jih namreč opredeljuje idejno-moralni svet, v katerega umeščajo svoje zgodbe in bolj ali manj prepoznavne like.

In v tem pogledu nas tudi najnovejši Disneyjev izdelek Pete in njegov zmaj, celovečerni igrani film z elementi animacije, pod katerega se je podpisal v mednarodnem prostoru precej neznani David Lowery, ni mogel presenetiti. Še toliko manj, ker gre za nič kaj izvirno predelavo v poznih 70. letih zmerno uspešnega animiranega muzikala z enakim naslovom. Pravzaprav nam Lowery tokrat ponudi le osveženo in posodobljeno različico znane zgodbe o prijateljstvu med osirotelim fantičem in zmajem, ki živi v gozdu. Tisto, tako disneyjevsko značilno zgodbo o iskanju družine in prijateljstvu, ki v sebi nosi še "presežno" poanto, tokrat ubrano na ekološki ton.

In seveda, v film nas vpelje – le kako bi bilo lahko pri Disneyju kaj drugače! – prizor, v katerem takrat petletni Pete "osiroti": v prometni nesreči, ki se zgodi sredi gozdne ceste, ko se njegov oče poskuša izmakniti na cesti stoječemu jelenu, starši umrejo in tako Pete, sam, zbegan in prestrašen, začne tavati po gozdu, bežati pred volkovi, dokler ne naleti na velika zmaja ...

Priznati je treba, da je dogajanje, ki sledi – film nas popelje v čas, ko je star Pete 10 let – zanimivo. Prijetno presenečenje je predvsem tisti skoraj spokojni, veliko bolj umirjeni tempo, kot je sicer značilen za tovrstno sodobno produkcijo, liki imajo dovolj časa, da se razvijejo. Pa tudi preusmeritev pozornosti z akcije in pustolovščin na razmislek o temi prijateljstva in družine.

Tu je film kljub navidezni odprtosti izrazito, pravzaprav disneyjevsko tradicionalističen, saj je iz njega jasno razbrati, da je za Peta edina prava družina tista človeška, živali pa sodijo v gozd in nikamor drugam. Šele tu jih je treba zaščititi. A kdor Hollywoodu ne more ubežati, lahko v filmu Pete in njegov zmaj najde zanimivo alternativo za sodobno adrenalinsko zasičenost in siceršnjo pretežno izpraznjenost.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).