Nastal je pred približno stopetindvajsetimi leti kot lik v pismu, s katerim je želela britanska pisateljica Beatrix Potter razvedriti bolnega sina svoje nekdanje guvernante. Slabo desetletje pozneje, natančneje leta 1902, pa je izšla prva od petih izvirnih pravljic s Petrom Zajcem v glavni vlogi. Do leta 2008 so bile zgodbice, ki so z leti seveda dobile veliko različnih izpeljank in pozneje tudi nadaljevanj, prevedene v več kot petintrideset jezikov, na trgovskih policah pa je moč najti številne izdelke s podobo tega simpatičnega bitja. Prvo mehko lutko je izdelala in patentirala že Beatrix Potter sama in tako je Peter Zajec prav na začetku dvajsetega stoletja postal tudi prva registrirana literarna oseba. Skrajni čas torej, da končno vendarle zaživi tudi na velikem platnu, kamor ga je sicer skušal zvabiti že Walt Disney, a mu zaradi avtoričinega nasprotovanja to ni uspelo. Uspelo pa je, bolj ali manj posrečeno, ameriškemu režiserju in scenaristu Willu Glucku.

Gluckov Peter Zajec je humorna polanimirana družinska pustolovščina, ki veliko stavi predvsem na situacijsko komedijo in številne drobne zajčje lumparije, besedni humor pa ponekod presega otroška ušesa, zato je film v Ameriki dobil tudi oznako, da ga morajo otroci gledati v spremstvu staršev. A ni tako hudo. Razen ponesrečenega skeča z alergijo na borovnice, ki je zaradi občutljive teme norčevanja dvignil veliko prahu, se Peter in njegova zajčja družinica ne vedejo nič kaj grše, kot se na primer mali Kevin v uspešnicah Sam doma. Ko namreč na vrt, ki si ga prav po zajčje lastijo, pride nov človeški gospodar in grozi, da jih bo iztrebil, poleg tega pa se še zagleda v njihovo edino človeško prijateljico, se razplamti prava vojna. Grabelj, ki udarjajo po obrazu, in pasti za miši, ki se boleče sprožajo, je kolikor hočete, igrajo se celo z elektriko in podtikanjem korenčkov, lažejo, tajijo in se izgovarjajo, a nazadnje se seveda vse uredi. Peter spozna tudi svoje napake in vsi živijo srečno do konca svojih dni.

V naših kinematografih je Peter Zajec, ki, sodeč po glasnem smehu, otroško občinstvo s svojimi preštevilnimi gagi vsekakor zabava, na voljo v dokaj posrečeni in predvsem izčiščeni sinhronizirani različici z Vorancem Bohom v glavni vlogi. Pravi naboj, ki bi zadovoljil tudi nekoliko zahtevnejše občinstvo, se tokrat torej ni izgubil s prevodom, ampak žal že nekje prej …