Podedovano zlo na redni spored prihaja pod orjaškim bremenom pričakovanj: takoj po premieri na Sundanceu - torej januarja - so ga nekateri okronali za "grozljivko leta", plakati pa se hvalijo s krilaticami tipa "naslednji Izganjalec hudiča" in "novi Rosemaryjin otrok". Zahrbtnost tako evforične hvale se je izkazala takoj po ameriški premieri; grozljivka je dobila porazno slabo oceno prvih občinstev. Razkorak med kritiško presojo in odzivom javnosti je takšen, da se je težko ogniti primerjavam z mamo! Darrena Aronofskega. Brez skrbi: Podedovano zlo je veliko boljši film od mame!, obenem pa ne skuša biti novi Izganjalec hudiča - absolutno ima dovolj močan avtorski pristop, da stoji na lastnih dveh nogah.

Od konvencionalnih pravil žanra Podedovano zlo najočitneje odstopa s tem, da se ne trudi s taktikami t. i. "jump scare" (nenadnimi izbruhi groze izza vrat ali iz najbližjega temnega kota), prav tako se ne zgosti okrog uganke paranormalnega, ki bi jo gledalec lahko razvozlal pred velikim razkritjem. Ne pričakujte čebrov krvi ali ogromnega kupa trupel. Nobenih slepih vesoljskih pošasti (Tiho mesto), nobenih nakaz iz otroških pravljic (Babadook) in nobenih hiš, v katerih straši (Priklicano zlo).

Pomembnejša referenca za prvi del filma bi bila drama Manchester by the Sea: Podedovano zlo je v svojem jedru zgodba kolektivne (družinske) travme, ki se nasloni na temo okultnega. Vseeno pa paranormalni elementi v zgodbo ne vstopajo kot nekakšna parabola "travme ob izgubi bližnjega", kot smo pisali o zgoraj omenjeni avstralski senzaciji Babadook. Ne, režiser Ari Aster izrecno poudarja, da je treba nadnaravno obarvani konec peripetije razumeti dobesedno, kot nekaj, kar se dejansko zgodi (znotraj sveta zgodbe, seveda).

Najprej spoznamo Annie (Toni Collette), umetnico in mamo dveh otrok, ki je dezorientirana zaradi nedavne smrti svoje mame. Njun odnos nikoli ni bil pretirano topel in mama je bila proti koncu dementna, zato Annie za povrh vsega muči še občutek krivde, da morda ne žaluje dovolj pristno. (Colettova je v svoji vlogi absolutno fantastična; brez ogromno besed nakaže vso paleto čustvenih nians v odnosu do mame na eni in do otrok na drugi strani; prek nje se film loti tudi tabuizirane teme antagonizma ali celo sovraštva do lastnih potomcev.) Anniejina mlajša hčerka Charlie (Milly Shapiro) je hkrati variacija na kliše "srhljivega otroka v grozljivki" in absolutno unikatna pojava. Družina jo ima očitno rada, a je trinajstletnica do neke mere tudi breme; večino časa odsotno zre v daljavo in včasih odreže glavo kaki mrtvi ptici. V resnici so vsi družinski člani videti v stiski – ne na kak okolici viden način, ampak kot da bi jih povezovala skrivnost nikoli ubesedene skupne travme, morda nekakšne družinske disfunkcije.

Sledijo manjši kvarniki (pred ogledom filma raje ne berite naprej).

Najstnik Peter (Alex Wolff) se nekega večera odpravlja na zabavo s svojimi vrstniki; ker želi mama mir v hiši (ali pa bi deklico rada socializirala), prisili Charlie, da se bratu pridruži. Med vožnjo domov najstnika doživita usodno prometno nesrečo; bolj brutalno smrt otroka bi si težko zamislili. Ari Aster nas posadi v avto s katatoničnim Petrom: gledalca vabi, naj si predstavlja, kaj bi on naredil, če bi v vzvratnem ogledalu videl obglavljeno glavo svoje male sestre. Fant se v šoku odpelje domov, zleze pod odejo in počaka, da hišo zbudi histerično vpitje mame, ki najde brutalni prizor pred hišo.

In tukaj se peripetija šele zares začne. (!) Ves nadaljnji razvoj dogodkov je prežet s Petrovo krivdo. Annie ne more prebroditi odpora do sina, obenem pa se še predobro zaveda, da je ona tista, ki je nejevoljno Charlie silila na zabavo. Pater familias Steve (Gabriel Byrne) skuša ostati priseben in obdržati skupaj razpadajočo družinsko celico. Žalovanje Grahamovih je prepleteno s krivdo, jezo in sramom: koktajl teh strupenih čustev je katalizator za paranormalno grozo, ki sledi. Filmski arhetip seanse s tablo ouija, ki se je loti Annie, zato ni tako nadležen, kot bi moral biti: pred nami ni gručica razposajenih najstnikov, ampak globoko razrvana ženska, ki išče izhod iz nevzdržne, klavstrofobične situacije.

Podedovano zlo je precizno skonstruiran film, s čimer se hoče tudi izrecno pohvaliti: Anniejin poklic je sestavljanje iz neverjetno detajliranih maket, miniaturnih dioram vsakdanjega življenja. (Hudič je v podrobnostih, kot se temu reče. Prisotna je tudi asociacija na lutkarja, ki lahko samovoljno manipulira s svojimi malimi stvaritvami.) Direktor fotografije Pawel Pogorzelski se namerno poigrava s prehodi med temi kulisami in "resničnim" življenjem, kar vzbuja občutek, da je življenje Grahamovih le krhko, dvodimenzionalno pročelje, ki ga lahko sesuje že slutnja neprijaznega vremena. Občutje počasi nalegajoče groze podčrta zasičena barva paleta, ki je postopoma vse bolj v kontrastu s srhljivim dogajanjem. (Morda je moteča le na trenutke preveč vsiljiva in očitna glasbena podlaga.)

Aster preigrava znani motiv zaspanega predmestja, ki za pokošenimi zelenicami in pobeljenimi ograjami skriva temačne skrivnosti. V isti sapi nagovarja tudi naše najbolj skrite strahove: kakšne zahrbtne bolezni smo podedovali od prednikov in kaj bomo nevede prenesli na gene svojih otrok? Se lahko sploh izognemo temu, da bi se na koncu spremenili v lastne starše?

Dobra grozljivka si čim dlje pusti odprte različne interpretativne poti: kaj obstaja samo v zblojenih umih naših paranoičnih protagonistov in kje se skriva resnična nevarnost? Morda pa se v resnici ne dogaja nič nadnaravnega in je Annie samo dedinja družinskega izročila shizofrenije? S tem, da očitno jedro "čudaškosti" zgodbe - malo Charlie - tako hitro in neizprosno izbriše iz enačbe, film premeša karte, še preden smo sploh razumeli pravila igre.

Marsikoga bo verjetno razočaral sunkoviti zasuk v sklepni tretjini zgodbe, a osebno cenim pogum, s katerim Aster neusmiljeno požge kompleksno psihološko strukturo iz ekspozicije. Subtilnost in odprti zaključki so včasih samo kompromis scenaristov, ki se ne upajo odločiti za dokončen smrtonosni udarec. V Podedovanem zlu ta udarec nedvomno pride. (In ponuja zelo zabavno interpretacijo o trdovratnosti patriarhata, ki pa je tukaj ne moremo razkriti.)

Najbolj strašljiv film vseh časov? Obremenjevanje s takimi nehvaležnimi primerjavami je nekoristno. Podedovano zlo je zagotovo grozljivka, ki se zaleze v kosti in človeka spremlja še dolgo po odhodu iz kinodvorane, nekatere prizore pa bo praktično nemogoče pozabiti. Verjamem, da je v zgodbo vtkanih ogromno namigov in slutenj, ki bi jih razkril šele ponovni ogled - a prav gotovo nimam dovolj močnih živcev, da bi se tega lotila. Sploh pa je veliko učinkoviteje, če grozljivka kakšen detajl pusti nepojasnjen.

Ocena: 5-; piše Ana Jurc