Najprej zato, ker je pri tovrstnih filmih skoraj nemogoče zaiti v slepo ulico, ker mehanizmi, ki poganjajo dogajanje, skorajda ne poznajo prostega teka in ne nazadnje tudi zato, ker so liki, s katerimi se srečamo v njih, praviloma jasno izoblikovani, konkretni, po navadi nedvoumno življenjski.

Ob uvodnih prizorih drugega celovečerca v Franciji živeče litovske režiserke Alante Kavaite, filma Poletje s Sangaile, smo pričakovali prav tovrstni film. V zgodbo o odraščanju vpeta istospolna ljubezenska romanca je dandanes sicer prej videti nekakšen trendovski dodatek kot pa nekaj resnično izvirnega. Toda način, kako nas Alante Kavaite vpelje v svojo zgodbo, kako nam s preprostimi, a nadvse učinkovitimi pripovednimi postopki pove veliko več od tistega, kar nam pripoveduje sama zgodba – vse to govori o premišljeni in domiselno zastavljeni dramaturgiji in režiji, ki pod površino poletne ljubezenske romance gradi globljo pripovedno strukturo. Táko, ki se dotakne kompleksne duševnosti mladih deklet – na eni strani naslovne Sangaile, ki jo utesnjujejo pričakovanja staršev (predvsem karizmatične in avtoritarne mame), na drugi strani duševnosti Auste, njenega suverenega, treznega in hkrati ustvarjalnega krmarjenja skozi življenje.

Film se ukvarja tudi z vprašanji socialnega okolja, iz katerega dekleti izhajata, in potencialnih vplivov tega na njun osebni razvoj.

Naj gre za letenje akrobatskega letala, ki s svojo vratolomno vožnjo na robu izgube nadzora hkrati opisuje tudi notranji svet Sangaile, ali pa za prikaz prizemljenosti njene prijateljice Auste, ki jo režiserka vseskozi poudarja, na primer z njenim izborom poletnega priložnostnega dela ali njenimi hobiji: režiserka Alante Kavaite spretno plete kompleksno, a hkrati trdno pripovedno strukturo, v kateri je posameznemu elementu le-te namenjenih več vlog.

V tem pogledu je Poletje s Sangaile vsekakor zanimivo in vznemirljivo delo. Žal pa ob ogledu filma prav tako opazimo, kako je ta struktura vse preveč umetelna, vsiljena zgodbi, ki sicer poskuša biti prepojena z življenjskostjo. To je še prav posebej opazno pri obeh dekletih – na trenutke je v filmu kar pretirano izpostavljeno veliko nasprotje med njima in zato deluje shematsko, neživljenjsko in neprepričljivo. Škoda. Sicer bi bilo Poletje s Sangaile resnično čudovita pustolovščina.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).