Z njim je začel svoj ambiciozni projekt "afriške trilogije", s katero opozarja na danes ne le še vedno prisotni kolonializem, ampak tudi na dejstvo, da se ta znova bohoti in brezsramno vstopa v določene afriške dežele. Ta film je Sauperju, kot sam pravi, prinesel nepričakovano slavo. Zanj je namreč poleg številnih festivalskih nagrad prejel celo nominacijo za oskarja, kar ga je predstavilo kar najširšemu krogu občinstva. A njegov uspeh še zdaleč ni presenetljiv.

Namreč, res je, da Sauper vseskozi ohranja nedvoumno kritično in družbeno angažirano držo. A prav tako je na vizualni ravni ubral tak pristop, ki teži k spektakularni, a hkrati lirični podobi, zaradi česar so njegova dela še posebno priljubljena.

Vse te elemente njegove značilne poetike najdemo tudi v njegovem drugem celovečercu in drugem delu "afriške trilogije", filmu Prihajamo v miru.

Sauper je tudi za to delo prejel številne festivalske nagrade, od posebne nagrade žirije na festivalu v Sundanceu do nagrade za mir na Berlinalu. Še pomembnejše pa se zdi, da je avtor z njim še izraziteje zaostril svoja kritična stališča, tako na idejno-tematski kot tudi na formalni ravni.

Ne nazadnje nam to sporoči že s samim naslovom Prihajamo v miru, saj nam ta, iz zgodovine tako znana fraza, ki so jo pri osvajanju ozemelj tako pogosto uporabljali zavojevalci, že sama da vedeti, da se bo Sauper tokrat lotil razkrivanja prav te temeljne laži t. i. "naprednih", razvitejših civilizacij, ki jo te uporabljajo ob soočenju s šibkejšimi.

Tako nam avtor prek niza med seboj nepovezanih vinjet, nekako ločenih, skorajda zaključenih tableauxjev, samostojnih zgodb, ki enkrat predstavijo delavce kitajskih naftnih družb, drugič pa katoliške misijonarje, ki so prepričani, da mora vsak Afričan nositi čevlje (pa čeprav tega še nikoli ni počel), počasi razkriva mehanizme, ki družbeno, ekonomsko, civilizacijsko naprednejšim omogočajo, da si počasi podrejajo šibkejše in si prilaščajo vse, kar je njihovega, od njihovih domov do njihove zemlje.

Res je, da v tem pogledu režiser ne ponudi prav veliko novega, saj so se tovrstnih tem lotili že mnogi. Pa vendar nam s filmom pokaže, da se tudi k že predelanim temam da pristopiti inventivno. Sauper se namreč domiselno odloči, da bo pogled nevednega, šibkega člena tega razmerja, torej tistih, ki so izkoriščani in zlorabljeni, vsilil gledalcu, saj ga večino časa drži v nevednosti in mu le počasi razkriva resnico tistega, kar se odvija pred njim.

Tako pomen angažiranosti v dokumentarcu Prihajamo v miru dobi novo, svojsko dimenzijo, saj avtor gledalcu omogoči, da podoživi, izkusi položaj subjekta njegovega dela. Film pa je prav tako prežet s tisto spektakularno vizualno liričnostjo, ki je tako značilna za njegove podobe, zato ne dvomimo, da bo naletel na izjemen odziv pri občinstvu. Kar je tudi prav, saj tovrstna dela širijo našo zavest o dogajanju v svetu.

Denis Valič; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).