Avtorjev pristop je oseben v smislu, da neposredno vstopi v intimo svojih portretirancev in jih spremlja v njihovi domači zasebnosti, sestavljeni iz godotovskega čakanja in premlevanja spominov. Živijo v nemogočih bivalnih razmerah brez vsake perspektive in se s svojo usodo, v kateri so ostali sami, v skrajni revščini s skoraj dobesedno golo eksistenco spopadajo z večjo ali manjšo mero stoičnosti. Ekonomski propad je prikazan prek boleče izgube osebnega dostojanstva, v kateri je atomiziran posameznik zreduciran praktično samo še na onemoglo telo. Kamera jih zasleduje z naklonjeno potrpežljivostjo od jutra do noči, glasbeni in drugi režijski posegi so minimalistični. V oči bije skoraj popolna odsotnost družbene interakcije, kar še poudarja vtis popolne izoliranosti in izgubljenosti nastopajočih.

V vseh teh prvinah gre za izvrstno dokumentarno delo, ampak ... Kot poudarja avtor, se je želel izogniti politizaciji in v veliki meri mu je to tudi uspelo, predvsem z odsotnostjo očitnih avtorskih posegov in pričakovane kontekstualizacije. Žal pa ravno zato priplava na površje jugonostalgija, saj je bil v prejšnji državi – v nasprotju z novimi časi – proletariat postavljen na piedestal. Obupno manjka premislek lažne iluzije ekonomskega standarda, ki smo ga vzdrževali z ameriškimi posojili in eksodusom odvečnih delavcev v severno Evropo.

Ta zgodba se je nadaljevala z bankrotom Jugoslavije, saj zaradi temeljno zgrešene gospodarske politike ni bila sposobna odplačevati niti obresti za Titova posojila. In to se je končalo s katastrofalnim pomanjkanjem in stotisoči mrtvih, kar je edinstveno tragičen vzhodnoevropski primer. Tega ozadja v dokumentarcu ni, čeprav nekateri izmed likov odkrito priznavajo, da se je stampedo tatvin, izkoriščanja in mahinacij začel že globoko v socialističnih časih.

Skratka, kljub avtorjevemu zatrjevanju o nasprotnem, film na več mestih zdrsne v idealiziranje in ideologiziranje, še najbolj neposredno pa na koncu, ob preletu letalnikov nad nekdanjimi industrijskimi kompleksi in s srhljivim pozivom na krvavi boj v ritmu Varšavjanke. Dober observacijski dokumentarec se tako z nekaj potezami spremeni v propagandni pamflet.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

GREMO V KINO: