Razlika med četrtim delom franšize Očiščenje in predhodno trilogijo ni samo v tem, da je stalni režiser in scenarist James DeMonaco režiserjev stolček odstopil kolegu Gerardu McMurrayu (pri franšizi ostaja kot scenarist). Ko so Očiščenje (2013), Očiščenje: Anarhija (2014) in Očiščenje: Volitve (2016) strašili po kinematografih, se je DeMonacova distopična vizija ameriške kulturne, razredne in rasne vojne praviloma intepretirala kot alegorija najtemnejše možne prihodnosti, ne pa kot nastavljanje zrcala brutalni sedanjosti. Politična nota v franšizi Očiščenje definitivno ni subtilna, kaj šele nenamerna; izhaja iz razmisleka o tem, kakšne bi bile posledice, če bi človeštvo z vajeti spustilo najpritlehnejše vzgibe svoje nravi.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil eno noč v letu zakonit popolnoma vsak zločin? Prvi film je bil odličen, ker je fascinantno osrednjo idejo uporabil zgolj za kuliso klavstrofobične grozljivke o vdoru v miren predmestni dom. A ker so bili ustvarjalci s svojo veliko idejo nadvse zadovoljni, so jo uporabili še dvakrat, tokrat s kuliso v vlogi protagonista, kar je vodilo v moralizirajočo družbeno kritiko. In četrti film je v tem pogledu najhujši grešnik.

Preddel nas torej vrača v čas, ko "očiščenje" še ni bilo uzakonjen ameriški "praznik" umora in razdejanja, ampak samo sociološki eksperiment, ki ga vlada poskusno omeji na newyorški Staten Island. Protagonisti prvič v zgodovini serije niso belci, ampak pripadniki temnopolte skupnosti, ki jo očiščenje najbolj zadeva - aktivistka Nya (Lex Scott Davis), njen mladoletni brat Isaiah (Joivan Wade) in lokalni mamilarski lord Dmitri (Y’lan Noel). Če ne drugega, smo se torej znebili vsaj klišeja "belega odrešitelja", ki ga je za franšizo že dvakrat igral Frank Grillo. Film na dovolj pregleden in razumljiv način vzpostavi družbeno ozračje: nihče zares ne ve, kaj lahko od očiščenja pričakuje, mnogi pa slutijo, da je sad nagnitosti v samem srcu ameriškega načina življenja.

Iz ozadja niti vleče skrajno desničarska vlada, ki ne namerava dopustiti, da bi njen eksperiment propadel. (Hah, izumitelji koncepta "noči za umore" se na koncu ne izkažejo za iskrene inovatorje v imenu družbenega napredka, ampak za despotske oblastnike, ki prikrajajo rezultate s pomočjo plačanih morilcev - le kdo bi to lahko uganil? Prvo očiščenje je boleče predvidljiv film, v katerem se vsi akterji vedejo popolnoma v skladu z nastavki iz prvih dvajsetih minut zgodbe.) Marisa Tomei ostaja popolnoma neizkoriščena v stranski vlogi znanstvenice, ki si je zamislila "nepristranski" eksperiment s kolektivno katarzo prek nasilja, nato pa je šokirana, ko skuša esteblišment situacijo izkoristiti za utrditev moči.

Udeleženci plačljivega "poskusa" si morajo v oči vstaviti kontaktne leče, opremljene s kamerami - to je trapast scenaristični dodatek, ki ga niti film sam dosledno ne upošteva in je najbrž v zgodbi samo zato, da se lahko likom zenice v temi srhljivo, nečloveško svetlikajo. Poanta je kljub temu na mestu: kamere naj bi svetovni javnosti neposredno podajale rezultate eksperimenta na Staten Islandu, a jasno je, da bodo Novi ustanovni očetje, kot si pravi establišment, predvajali samo prizore, ki ustrezajo njihovi hipotezi, da ima kolektivna katarza pozitivne posledice za celo skupnost. To je skoraj slovarska definicija lažnih novic, fake news.

Glavna težava Prvega očiščenja je na prvi pogled "samo" slogovna, a je ta pomanjkljivost precej zgovorna. McMurray ima bolj očiten in bolj okrancljan vizualni slog kot DeMonaco, kar pomeni, da so akcijski prizori daljši, bolj poudarjeni in predvsem bolj stilizirani kot v katerem koli od prejšnjih delov. In na tej točki se znajdemo v sivem območju poveličevanja nasilja: franšiza Očiščenje bi morala biti komentar družbe, ki jo malikovanje orožja in nasilja peha v razkroj, ne pa akcijski film s "kulskimi" prizori streljanja. Ko naš protagonist skorajda v počasnem posnetku in zavit v romantično meglico desetka sovražnike za seboj, ne da bi se sploh obrnil, je prizor težko "brati" kot obsodbo nasilja. V enem hipu nastavljamo zrcalo policijski brutalnosti in vzponu neonacizma, v naslednjem pa navijamo za "našega" tipa, ki postopa na enak način?

Nič manj problematično ni to, da se za resničnega junaka zgodbe izkaže vodja lokalne mamilarske združbe, ki je pripravljen umoriti vsakega podložnika, ki se ne pokori njegovemu načrtu. Dmitri se nato kot razkačeni maščevalec pregrize skozi posebne enote do zob oboroženih plačancev, kar je podano brez kakršne koli ironije ali distance. Diler mehkega srca, pač.

Film tako s posameznimi prizori gestapovskega izživljanja nad manjšinami kot s promocijsko kampanjo (plakati z rdečimi čepicami) eksplicitno nagovarja in izziva Trumpovo Ameriko. Jeza je upravičena in poanta - da so temnopolti Američani veliko manj varni od belih - je na mestu, težko pa je spregledati vsa mešana sporočila v zvezi z nasiljem in solzave stereotipe v odnosu nekdanjih zaljubljencev Dmitrija in Nye.

Da premisa očiščenja še ni bila uporabljena na res dober način, dokazuje tudi napoved televizijske serije na isto temo (televizija USA Network jo bo začela predvajati v septembru). Morda se bo tokrat posrečila politična alegorija z malce manj naslajanja.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc