Robin Hood je celovečerni filmski prvenec režiserja Otta Bathursta, ki je bil član televizijske prve lige kot del ekipe pri serijah Black Mirror in Peaky Blinders. Pred nami je še en utrujajoč poskus junaka iz sherwoodskega gozda spremeniti v protagonista visokoproračunske franšize. V teoriji se računica zdi preprosta: pred nami je klasična zgodba o bitki med dobrim in zlom, akcijski in bojni prizori so vgrajeni v predlogo, protagonist je všečen, subverziven junak, ki krade bogatim, da bi pomagal revnim. (V kontekstu hollywoodskega blockbusterja je ironija kar sočna.) In še za ljudsko pravljico gre, kar prihrani pri plačevanju avtorskih pravic. Pa je bil zgodovinsko gledano uspeh množice Robinov Hoodov vseeno mešan: Errol Flynn je zapisan v panteon klasičnega Hollywooda, Kevin Costner je bil tarča kritiškega prezira (a se vseeno ne moremo otresti nostalgične navezanosti na Princa tatov), Disneyjev animirani lisjak je bil eden manj dovršenih celovečercev "mišje hiše", Russell Crowe pa je v filmu Ridleyja Scotta v pripoved skušal vdihniti gravitas in zgodovinskost – in nas pri tem na smrt zdolgočasil. In to še niti niso vsi primeri. Nova adaptacija je v tonu, slogu, ambiciji in celo sprani barvni lestvici bolj kot zgoraj naštetim predhodnikom podobna lanskemu spodletelemu blockbusterju Kralj Artur Guya Ritchieja – film, ki je bil prav tako mišljen kot temeljni kamen nove franšize, s katero očitno ne bo nič. Enako usodo napovedujem Robinu Hoodu.

Robin Hood v interpretaciji Tarona Egertona je mlad, prepotenten plemič, vpoklican v križarske vojne. Bathurst to vojskovanje v "Arabiji" posname na izrazito sodoben način, v slogu filmov o novodobnih spopadih v Iraku in Afganistanu, vključno s preveč spolirano, skorajda hipstersko kostumografijo. Če temu dodamo še kaotično montažo in fotografijo, dobimo vizualno silno neprivlačen film.

Vojak Robin tvega življenje, da bi rešil mladega fanta z nasprotne strani fronte – fanta, za katerega bomo kmalu izvedeli, da je sin "Johna" (Jamie Foxx), slavnega Robinovega pribočnika iz legende. Zdi se, kot da film vsaj v prvi tretjini pozabi, kdo naj bi bil njegov protagonist: "Little John" ni samo Robinov sluga, pač pa njegov mentor, poveljnik in očetovska figura. Glavno vlogo bi lahko preprosto dodelili Jamieju Foxxu, če se je studiu zdel zanimivejši kot Egerton. Tako ali tako gre za anahronistično, z zgodovinsko verodostojnostjo neobremenjeno interpretacijo, zato vprašanje rase res ne bi smelo biti nepremostljiva ovira.

Ko se mora v drugi polovici, preden dokončno pozabimo, da je Taron Egerton sploh v filmu, rdeča nit vrniti k naslovnemu junaku, Robin Hood dokončno postane dolgočasna štrena. Robin se v dolgi montaži prizorov "treninga" iz travmatizirane žrtve vojn nenadoma prelevi v akcijskega junaka. Ni videti, da bi se ljudje pred kamero pretirano trudili vzbuditi vtis tovarištva in medsebojne povezanosti – še najmanj kemije pa je med Robinom in Marion (Ewe Hewson), ki je neizrazit lik brez kakršnih koli oprijemljivih značajskih lastnosti. Njena glavna funkcija je vloga "nagrade", za katero se pulita dva moška. Ker je veljalo, da je Robin mrtev, se je med njegovo odsotnostjo namreč zapletla z Willom Scarlettom (apatični Jamie Dornan, še vedno brez kakršne koli filmske prezence). Will je nadobuden politik, "glas ljudstva", ki poziva k miroljubnemu uporu proti tiraniji in korupciji nottinghamskega šerifa (Ben Mendelsohn).
Nadaljnji zaplet je kombinacija vseh dosedanjih reinterpretacij Robina Hooda, pomešana z nejasnimi aluzijami na aktualne družbene nemire; Robinova tolpa je očitno mišljena kot nekakšen prototip protikapitalistične, protifašistične brigade. Molotovke in z robci zamaskirani obrazi: to je najbolj lena, malomeščanska simbolika za "revolucijo", kar smo jih videli v zadnjem času.

Egerton svojemu liku ne vdihne nobene introspekcije ali pretirane globine (niti izguba posvetnega premoženja niti ljubljene ženske ga ne potre za dolgo). Akcijski prizori so nepregledni in pretirano stilizirani ter se v ničemer ne dvigajo nad povprečje hollywoodske produkcije zadnjega desetletja. Edini zabavni element je karikiranost in pretiranost Bena Mendelsohna, ki je v zadnjem času od Christopha Waltza prevzel lento dežurnega zlikovca v vsakem drugem filmu. Mendelsohn je tudi edini v filmu, ki samega sebe ne jemlje smrtno resno – pristop, ki bi končnemu izdelku lahko samo koristil, če bi se ga poslužili še drugi.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc