Prvega je režiral Jalil Lespert in je bil prikazan na lanskem Berlinalu, drugega pa Bertrand Bonello in je tekmoval v glavnem programu lanskega Cannesa, zdaj pa je na sporedu ene od slovenskih kinematografskih verig.

Zgovorna in pomenljiva je že razlika v njunih naslovih. Pri filmu Yves Saint Laurent gre za razmeroma klasičen in oblikovno konvencionalen biografski prikaz. Ta se v svoji preglednosti sicer ne izogiba temnejšim dogodkom genijevega življenja, ki so povezani z odvisnostmi in ekscesi, vendar ostaja vse v okviru predvidljive spodobnosti. Da, oblikovalec je bil morda ekscentrik, vendar avtorji filma ves čas v ospredje postavljajo njegove kreacije, predvsem tiste najbolj znamenite, ki so temeljito preobrazile modni svet 20. stoletja. Film je tako informativen ali do neke mere celo izobraževalen, čeprav bi bil za celovitejši vpogled v Saint Laurentovo življenje – predvsem po zaslugi njegovega zasebnega in poslovnega življenjskega partnerja Pierra Bergéja – priporočljivejši dvodelni dokumentarec iz leta 2002.

Drugi obravnavani film, ki ga lahko vidimo tudi v naših kinih, nosi krajši naslov Saint Laurent in se tudi pretežno posveti obdobju med letoma 1967 in 1976, ko je bil portretiranec v vrhunski ustvarjalni formi. Film v naslovu opušča osebno ime na račun dvoumnega poigravanja s svetniškostjo, a se zdi končno delo veliko bolj osebno, zagotovo pa avtorsko izzivalnejše. Bertrand Bonello navsezadnje ni režiser, ki bi se sramoval raziskovalne hoje po terenu seksualnosti in zareza v družbeno tkivo z vizualnimi prispodobami. Njegova tukajšnja ambicija se zdi vrtanje v podtalno deviško morje Saint Laurentove ustvarjalnosti, in čeprav pri tem psihološko kalejdoskopskem spustu pogleda ne obrne stran, je končni vtis, sploh zaradi nekronološkega pristopa, skoraj sanjsko ekspresiven. S spojem čutne drznosti in formalne elegance pa je končno tudi vreden svojega portretiranca.
Glede na razpoložljive biografske podatke bi tako lahko rekli, da je Lespertov film zvestejši, vešče realiziran, a do neke mere polikan prikaz neke življenjske zgodbe, Bonellov pa njena potentna, umetniško svobodna, a hkrati poglobljena interpretacija. Kot samostojno avtorsko delo je ta drugi brez dvoma superiornejši in zaradi svoje domiselne uporabe avdiovizualnega jezika tudi vreden kinematografskega ogleda, se pa celovečerca vendarle dopolnjujeta in šele skupaj tvorita celovit portret pogosto razdvojene osebnosti, ki je naredila odločilen zgodovinski korak iz modne obrti v umetnost.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Prisluhnite celotni oddaji Gremo v kino: