Podobno kot preteklost preganja njiju, ima svojo predzgodbo tudi hotel. Ray odkrije, da se je tik pred njunim prihodom tam zgodil umor, najde pa tudi zakrit prehod, skozi katerega lahko opazuje dogajanje v točno določeni sobi. Ko se zgodi še en umor, za katerega se mu zdi, da mu je bil priča, začnejo Raya skrivnosti gostov in hotela vse bolj obsedati ...

Film Skrivnostno ogledalo je sestavljen iz utrujenih pripovednih klišejev, vrste lažnih alarmov, opotekajočega se scenarija in smešno slabe igre, kar ga vse sili v kategorijo »tako slabega, da je že zanimivo«. Vendar ga iz tega pogojno rešuje vizualni talent režiserja Tima Hunterja in opresivno dejstvo, da je praktično ves čas omejen na eno samo lokacijo, čeprav za ceno dolgočasnih pasaž. Skozi vse to presvetli tudi žarek nejasnega vtisa, da je vse skupaj mišljeno kot poklon 80. letom, ko so na videotržišču prevladovali podobni psihotrilerji, začinjeni z dražljivimi spolnimi fetiši in ekscentričnimi liki, sicer pa žanrsko podobno smetiščne narave, in gledalci so jih rade volje goltali.

Osemdeseta so bila tudi leta, ko je s svojimi prvimi deli zablestel Tim Hunter, sošolec Davida Lyncha – mimogrede, s svojim izjemnim celovečercem Rečni breg je posnel mladostniški odgovor na kolegov Modri žamet – in tudi v Skrivnostnem ogledalu je najti vsaj za ščepec lynchevskega ozračja. Oziroma vsaj toliko, kolikor se je tudi sam Lynch prek voajerizma, ki je filmu mogoče najbolj lastna obsesija, napajal pri Hitchcocku – in njega tu ne omenjamo po nemarnem, saj je njegov Psiho največje posvetilo temnim motelskim strastem.

A če potegnemo črto, z vsemi omenjenimi referencami delamo filmu nezasluženo uslugo. Vse to so samo namigi in nastavki, ki ostanejo neizkoriščeni – ob zrenju skozi skrivnostno ogledalo si lahko samo predstavljamo, kaj bi iz te filmske lupine naredili navedeni avtorji, še posebej recimo s pomočjo romanopisca Jima Thompsona, mojstra puščavskega noirja, vročičnega pesimizma in nezanesljivih, psihološko poškodovanih pripovedovalcev.