Izjemen in za tovrstno produkcijo precej nepričakovan uspeh, ki ga je v domačih kinodvoranah doživel film Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad avtorja Kim Ki Duka, je tudi pri nas botroval povečanemu zanimanju za sodobno južnokorejsko kinematografijo. A če se je Kim Ki Dukova lirična meditacija o življenju skladala s pričakovanji domačega občinstvo o tem, kakšna je podoba te daljnoazijske kinematografije, pa so številna druga južnokorejska filmska dela, ki so prišla do nas, te predstave krepko zamajala. Rekli bi lahko celo, da so dela, kot na primer anarho-ludistični portret "izgubljene" južnokorejske mladine – ki ga je v svojem Brezčasno, brezmejno slabem filmu podal Džang Sun Vuja, pa so njegov naslednji film, prikaz sadomazohističnih erotičnih praks preprostih Južnih Korejcev iz filma Laži ter brutalno eksplicitni Stari Park Čan Vuka – te predstave postavili celo na glavo.

Z njimi smo spoznali drugačen, nekonvencionalni, ekscesni in grafično nazorni, pa čeprav še vedno tudi vizualno osupljivi obraz južnokorejske kinematografije. In prav vnovični uvid tega divjega obraza južnokorejskega filma se nam ponuja ob novem srečanju s to daljnoazijsko umetnostjo gibljivih slik, ki nas je tokrat počastila z obiskom starega znanca: Park Čan Vuka in njegovim najnovejšim celovečernim, na mednarodnih festivalih večkrat nagrajenim delom Služkinja. Služkinja je izjemno zanimiva priredba v viktorijansko Anglijo umeščenega romana Sarah Waters, njene uspešnice Žeparka.

Čeprav bi tudi za Služkinjo lahko rekli, da je samosvoja kostumska drama, pa je Park Čan Vuk dogajanje seveda premestil – vsaj na zemljepisni ravni. Njegova zgodba o služkinji, ki jo znani prevarant, mojster velikopoteznih prevar najame, da bi mu pomagala omrežiti in preslepiti mlado japonsko dedinjo, se namreč dogaja sredi 30. let prejšnjega stoletja v takrat še enotni Koreji, a pod japonsko okupacijo.

Park Čan Vuk s tem doseže, da s tridelno zgodbo, kjer vsak del prevzame pogled enega izmed protagonistov – kar ob izvirnem zapletu s številnimi presenetljivimi obrati še dodatno zaplete iskanje "prave" interpretacije zgodbe –, poleg svojske erotične srhljivke gledalcu ponudi tudi kratko družbeno-politično lekcijo iz japonsko-korejskih odnosov. Tako nas popelje v znova nadvse nekonvencionalno, z erotiko, prebujenim feminizmom in s čudnimi liki prežeto delo, ki nas utrdi v prepričanju, da renesansa južnokorejskega filma še zdaleč ni končana.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).