In Nesbøjev roman Snežak je eden od najbolj prepoznavnih v seriji, ki obsega že enajst knjig, vse pa odlikuje avtorjev izjemni smisel za ustvarjanje napetosti skozi vizualno pripovedovanje in lucidno introspekcijo. O tem priča že uvoden prizor romana. Pred hišo neke povprečne norveške družine v predmestju Osla se ob prvem snegu znajde snežak, za katerega nihče ne ve, kdo ga je naredil ... Počasi se izkaže, da gre za srhljiv podpis serijskega morilca, ki ga mora skozi fabulo izslediti Harry Hole in se ob tem spopasti tudi s svojimi lastnimi demoni.

Ekipa, ki je pripravljala celovečerno adaptacijo, se je nedvomno spopadala z velikimi pričakovanji, ki so le do neke mere kriva za občutek razočaranja ob filmskem Snežaku. Iz mednarodne ekipe s številnimi prominentnimi imeni je na koncu nastala opotekajoča se konstrukcija, v kateri je kolikor toliko zbran gledalec, tudi če še ni bil posvečen v svet Harryja Holea, vedno korak pred pripovedjo. To je za kriminalko smrtni greh, razen če gre za redkejši ustvarjalni koncept, na kar bi morda lahko tudi pomislili ob izbiri šveda Tomasa Alfredsona za režiserja.

Njegov zdaj že skoraj zaščitni znak je distancirana hladnost, kar je bil svež pristop tako k vampirskemu žanru v presenetljivi Vampirski ljubezni (2008) kot pri izvrstni vohunski partiji Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (2011). A v Snežaku presenetljivo umanjka tudi ta njegov stilistični podpis: mešanica brutalnosti in inteligence iz izvirnika je reducirana na tako okorno trivialnost, da se gledalec bolj kot z iskanjem morilca ukvarja z začudeno odsotnostjo vsakršne elegance in z zamrznjenimi talenti vpletenih, na čelu s protagonistom v vlogi pasivnega Michaela Fassbenderja, ki se zgolj katatonično odbija od klišeja do klišeja. Človek se samo vpraša, kaj se je dogajalo v ozadju najrazkošnejše norveške produkcije, če ni zmogla filma v celovito enoto povezati niti Scorsesejeve mojstrska montažerka Thelma Schoonmaker.

Snežak morda ni najslabši film leta, je pa, kot omenjeno, resen kandidat za največje razočaranje. Namesto tega neposrečenega uvoda v svet Harryja Hola velja raje izbrskati filmsko adaptacijo Nesbøjevega romana Lovci na glave iz leta 2011, ki je vse tisto, kar Snežak ni: sila domiselno, duhovito in dinamično delo.