Kingovo vesolje je zreducirano na precej okleščen, a vseeno konfuzen sinopsis. Za ilustracijo: že uvodu izvemo, da vesolje in vse svetove v njem skupaj drži Temni stolp. V naslednjem prizoru smo v distopičnem, zombificiranem predmestju, kjer demoni živalskih potez otrokom s posebnimi napravami izsesavajo možgansko moč. Vse skupaj se odvija v general štabu glavnega zlobca, ki skuša porušiti stolp. Prav, si misli človek, verjetno bodo pozneje pojasnili, kje je ta svet, zakaj zasužnijo ravno otroke in kaj natančno je svetloba ("sijaj", kot ji rečejo, najbrž z zavestno referenco na Kingovo antologijsko grozljivko The Shining), ki jim jo cuzajo iz glav. Ne, v resnici film na nobeni točki ne pojasni, kaj natančno se dogaja.

Če Valeriana in mesto tisočerih planetov spodnese to, da ima v glavnih vlogah nekarizmatična in, roko na srce, ne dovolj nadarjena igralca, je glavni adut Temnega stolpa ravno odlična izbira obeh protagonistov. Matthew McConaughey se očitno zabava v svoji vlogi naoljenega, sluzavega kavboja s pridihom južnjaškega naglasa - in to čeprav mu je v filmu ime Walter. Je imel že kdaj osrednji antagonist manj impozantno ime? Zato mu raje rečemo kar mož v črnem. Idris Elba je popolna izbira za vlogo molčečega, čustveno strtega in telesno dotrajanega vojaka, poslednjega svoje vrste, nekakšen ostanek arturijanske legende v svetu, kjer za viteze ni več prostora. Roland je Revolveraš, retrofuturistični (že skoraj steampunkovski) samotni bojevnik postapokaliptičnih puščav. Videti je fantastično: škoda, da mu scenarij ne ponudi priložnosti, da bi blestel.

Edini potencial Temnega stolpa bi bilo epsko, usodno, spektakularno, na življenje in smrt, vse ali nič soočenje med Rolandom in Walterjem. A ker se prireja predloga Stephena Kinga, smo pač obsojeni na to, da je pravi protagonist zgodbe filmski trop Zelo Posebnega Otroka; na to se lahko v njegovih romanih zanesemo skoraj toliko kot na to, da bo dogajalni prostor v Mainu. Tokrat je čudežni deček Jake Chambers (Tom Taylor); Walter mu je za petami, ker naj bi njegove izjemne psihične (telepatske? jasnovidne?) sposobnosti brez težav zrušile Temni stolp. Težava z Jakom je v tem, da ni v njegovi osebnosti ali dejanjih absolutno nič takega, zaradi česar bi bilo gledalcu lahko mar zanj - poseben je pač, ker nam scenarij vsakih pet minut eksplicitno pove, kako zelo poseben je.

Jaka, ki se skozi magični portal prebije v Rolandovo vzporedno vesolje, revolveraš pod svoje okrilje vzame samo zato, ker ga uporablja za vabo: ve, da bo po fanta prišel Walter, njegov smrtni sovražnik in obsesija. Roland je namreč že zdavnaj obupal nad varovanjem Temnega stolpa; naprej ga žene le še žeja po maščevanju čarovniku, ki mu je ubil vse bližnje. Čeprav je očitno samo še izvotlena lupina nekdanjega človeškega bitja, mu kmalu ni več vseeno za Jaka - predvidoma zato, ker to od njega zahteva lok zgodbe (bolj prepričljivega razloga ne vidim).

Čeprav je zgodba po začetni ekspoziciji bolj ali manj jasna, so v njej ogromne luknje, še posebej, kar zadeva psihologijo likov. Pod scenarij so podpisani kar štirje ljudje in nobeden od njih ni Stephen King. Soočeni z zagato, da morajo v en sam film nekako zgnesti več kot tisoč strani Kingove goste, z mitologijo, patosom in detajli prepletene proze, so si delo olajšali: dolge pasuse, predvsem tiste, ki bi pojasnili karakterni razvoj likov, so preprosto izpustili in obdržali le glavne bitke. A kaj, ko so ti spopadi posneti leno in nedomisleno: Nikolaj Arcel je imel očitno pred očmi filme Johna Wooja in pa Matrico, ne pa futurističe reinterpretacije špageti vesternov, po kateri kliče literarna predloga (Roland Deschain je vendar kavboj postapokaliptičnega sveta, za božjo voljo!). Lik, ki bi lahko po zaslugi Elbove karizme postal ikoničen, je zaradi medlega filma popolnoma pozabljiv. Kam je izginila elegantna režija, ki je Arcelu uspela v Kraljevi aferi, ni znano (morda zato, ker se levji del dogajanja odvije v preveliki temi, da bi jasno razločili, kaj se dogaja).

Ljubiteljem Kingove proze tako preostane le še lov na skrite reference. Boste opazili fotografijo hotela Overlook v psihiatrovi pisarni in modelček zlobnega plymoutha Christine? Še bolj očitna je zarjavela ruševina opustelega zabaviščnega parka, ki spomni, kako visoke upe imamo za priredbo klasike Tisto, ki prihaja v septembru. A to ni dovolj, da bi Temni stolp pritegnil "neposvečene", kaj šele, da bi se v času poplave bombastičnih spektaklov lahko uveljavil kot uvodni del samostojne franšize (pa čeprav je konec očitno zastavljen na ta način). Projektu takih dimenzij bi lahko odpustili, če bi se zaradi previsokih ambicij in preobsežnosti predloge sesedel v prezasičeno, eklektično zmešnjavo (kot se je z zgoraj omenjenim Valerianom primerilo Lucu Bessonu). Da je tako konvencionalno, varno in klavrno dolgočasen, pa je še veliko hujši greh.

Ocena: -3; piše Ana Jurc