S svojo karizmo, seksapilom in markantnim videzom se zdi Margot Robbie kot nalašč za vloge smrtonosnih fatalk - na tak stereotipen način jo je popredalčkal že Odred odpisanih in tudi Terminal si ne zastavi nič višjih ciljev, kot je utelešenje najbolj klišejskih moških fantazij o "porednih puncah" v uniformah medicinskih sester.

Neonoirovska kriminalka režiserja Vaughna Steina (to je dolgometražni samostojni prvenec dolgoletnega asistenta režije) je boleče neizviren, z vseh vetrov skupaj znesen film, ki ne premore ostrine in pronicljivosti svojih mnogih vzornikov. Od sicer neverjetno nadarjene glavne igralke ne zahteva drugega, kot da ponovi režečo se, flirtajočo karikaturo neuravnovešene Harley Quinn. Noirovska estetika smrtonosne blondinke s cigareto, ki koraka po zapuščeni nočni ulici, je seveda zapeljiva, a kmalu postane jasno, da pod to tanko plastjo afektiranosti ni nobene oprijemljive substance. Bodi dovolj, če povemo, da sama omeni svojo "neusahljivo žejo po temi in izprijenosti".

V Terminalu skrivnostna, a še zdaleč ne izgubljena natakarica/striptizeta Annie (Margot Robbie) v nočni izmeni v bistroju spozna samomorilsko razpoloženega učitelja Billa (Simon Pegg), ki razmišlja o tem, da bi čez svoje življenje naredil križ, še preden ga pokonča neozdravljiva bolezen. Medtem ko skupaj tuhtata o najbolj priročnih metodah samomora, Annie počasi razkriva zadnje tri tedne, v katerih se je njena pot križala s poklicnima morilcema Vinceom (Dexter Fletcher) in Alfredom (Max Irons). Vsi trije so v službi "gospoda Franklyna", ki svojo zločinsko mrežo koordinira samo s sintetično spremenjenim glasom iz nekega skrivnega štaba.

Stein se zelo očitno opira na vzor Quentina Tarantina in Guya Ritchieja: zamisliti si je skušal glamurozno različico podzemlja, v katerih si neznosno kulski antagonisti izmenjujejo rafale duhovitih opazk, med katere so posejani prizori eksplicitnega, brutalnega nasilja. Vse to počne v zasičenih odtenkih rdeče, strupeno zele in modre luči, ki se jih ne bi sramoval niti Nicolas Winding Refn. A še Tarantino ni več Tarantino, kaj šele, da bi Tarantino bil Stein, ki inteligentne replike nadomesti z izumetničenimi citati iz Alice iz Čudne dežele. (V duhu Lewisa Carrolla skuša tudi celo dogajanje prežeti z občutkom sanjske, rahlo bizarne in na trenutke grozeče vzporedne resničnosti.) Ampak ali se ne bi dalo (pop)kulturnih aluzij in pomežikov vplesti bolj inteligentno, kot da jih izrecno citiraš, in to na vsakem koraku? Filmskih referenc – vse od Mesta greha in Iztrebljevalca (starega ali novega) do Taksista in Osumljenih pet – je v filmu toliko, da med njimi ostane bore malo oprijemljivega scenarija, iz katerega bi lahko igralci naredili kaj, kar bi stalo na lastnih nogah.

Ker je v celem filmu samo približno pet likov, in je eden od njih znan igralec v zelo neugledni, nepomembni vlogi, zelo hitro postane jasno, v katero smer se razpleta "skrivnost" gospoda Franklyna. Na tej točki bi bilo treba napisati kaj o Katarini Čas, kar je brez kvarnikov težko. Distributer jo napoveduje kot "ključno" vlogo, kar je morda res na ravni zgodbe, a dejstvo ostaja, da v filmu nima nobene replike – "živi" samo znotraj spominskega prebliska.

Svoje delo Katarina Čas torej opravi povsem korektno, a pojavi se šele v sklepni, popolnoma kaotični etapi filma, ko je tudi najbolj trpežen gledalec že davno izgubil vsako naklonjenost do zblojene zgodbe, ki skuša g. Franklyna zapakirati kot nekakšen zločinski veleum tipa Keyser Soze. Na tisto staro scenaristično pravilo, da je stvari "bolje pokazati kot povedati", se Stein očitno požvižga: v filmu se skoraj nič ne zgodi do zadnje pol ure, ko nam protagonistka prek obsežne pripovedne ekspozicije pojasni razloge in ozadje svojih dejanj. Nad razpletom ne bo seveda nihče zares presenečen, saj je Steina tudi tukaj spodnesel njegov stalni greh preočitnosti – vsak preobrat signalizira kot temeljito osvetljeno pristajalno stezo.

Povedali smo že večkrat, morda je treba še enkrat: lik "požiralke moških", ki (po navadi v kratkem krilcu) izvaja ekstremno nasilje samo zato, da pokaže, kako "netipična ženska" je, še ne pomeni opolnomočenega ženskega lika, ki naj bi bil v stiku z izmuzljivim zeitgeistom. Spakedrana kombinacija klišejskih fantazij, od šepetanja o "porednosti" do zajčjih ušesk in seveda travmatične zgodbe iz preteklosti, bi bila žaljiva, če ne bi bila tako abotna in otročja. Pa še skozi vso to navlako vseeno sije nesporna nadarjenost protagonistke, ki Terminala v prihodnosti verjetno ne bo navajala ravno visoko v življenjepisu. Tudi preostali člani igralske zasedbe, še posebej Pegg, naredijo največ s tem, kar jim je bilo dano, in zaradi njih se film povzpne stopničko nad absolutnim dnom mainstreamovske produkcije.

Ocena: 2+; piše Ana Jurc