Težave v motelu El Royale, drugi celovečerni film ameriškega režiserja, scenarista in producenta Drewa Goddarda, ki v kinematografe vabi tudi z zelo privlačnima plakatom in napovednikom, ob katerem gledalec na srečo ne izve vseh najboljših plati tega duhovitega filma, ima vse, kar imajo veliki. Zanimivo in razgibano zgodbo, v kateri se obrati in preobrati vrstijo z osupljivo naglico in razen morda prav s preobilico tega dogajanja gledalca sploh ne pustijo otopeti, kar sedem osupljivo domišljenih likov – poleg že omenjenih se nočni deževni zabavi pridružijo še rahlo histerični receptor, ugrabljena mlajša sestra in popolnoma odštekan vodja neke komune – ter idealno prizorišče: motel, ki leži točno na meji dveh ameriških zveznih držav in v svojih nedrjih skriva ogromno skrivnosti.

Ko k temu dodamo še neprikrito režiserjevo strelsko in narativno spogledovanje s kultnimi deli Quentina Tarantina, odlično glasbo ter kopico črnega humorja, je jasno, da ljubitelji tovrstnih filmskih spektaklov, v katerih umetna kri šprica premosorazmerno z bližajočim se koncem, gotovo ne bodo razočarani.

A kljub temu so Težave v motelu El Royale tudi več, kot »le« klasičen kriminalni triler obogaten s strelskimi učinki, in prav motel, v katerega so se, vsak seveda iz svojih skrivnostnih razlogov, zatekli njegovi trenutni stanovalci, odpira pogled v to večplastnost. Špekulacije, prikrivanja, izmikanja, nečedni posli in mrzlično iskanje poti v boljši svet, ki se v navidezno naključni deževni noči spremenijo v boj za golo preživetje, so pravzaprav le vrh ledene gore kriminala na povsem drugi in mnogo mnogo višji ravni. In to je pravzaprav tisto, kar jemlje dih bolj, ko vse izstreljene šibrovke ali napol razgaljeno telo Chrisa Hemswortha, ki je sodeč po vzdihih med sinočnjo projekcijo nedvomno eden izmed vrhuncev filma.

Poleg Hemswortha, ki si je dovolil dovolj samoironije in nevarnosti, da je presegel celo svoje telesne atribute, velja omeniti še odličnega in mestoma izredno pretresljivega Jeffa Bridgesa kot duhovnika z zakopano preteklostjo in napredujočo demenco, nepozabno Cynthio Erivo, kot nesporno glavno nosilko najpomembnejših sporočil tega filma, ter simpatično histeričnega upravitelja motela Lewisa Pullmana, ki si svoje travme lajša z omamljanjem. In glasbo! Glasbena oprema, za katero je poskrbel Michael Giacchino, je, poleg skrivnostnega motela, glavni atribut tega živahnega kriminalnega trilerja, ki bo v teh jesenskih dneh nedvomno navdušil svoje ciljno občinstvo.

Iz oddaje Gremo v kino