Jeza in gnev v srcih družbene večine, ki je do tedaj največkrat le nemo opazovala vse bolj drzne, egoistične in brezobzirne poteze velikega kapitala in jih s tem posredno legitimirala, sta se takrat namreč začela usmerjati v odkrit politični boj. Spomnimo se različnih družbenih gibanj, ki so vznikala na vseh koncih sveta, od ameriškega Ocupy do španskega 15 M-a.

A žal se je kmalu izkazalo, da so bila vsa ta družbena gibanja, ki so se porodila iz želje po korenitih družbenoekonomskih spremembah, le kratkega daha. Kar je še huje, se družbeni upor po krizi očitno ni zgodil zaradi odločenosti, da se bomo uprli poniževanju in kratenju svojih pravic, da bomo vse bolj egocentričnemu in lakomnemu neoliberalizmu rekli odločni "dovolj", pač pa zaradi nekih drugih razlogov. Vse to je zaznal tudi veliki kapital in tako danes namesto v spremenjenem družbenoekonomskem okolju živimo v dobi permanentne gospodarske krize, med katero se vse bolj krčijo pravice delavstva in srednjega razreda.

Prav to je tudi izhodiščna misel filma Tovarna niča portugalskega cineasta Pedra Pinha, njegovega celovečernega igranega prvenca, s katerim je na lanskem canskem Tednu kritike osvojil nagrado FIPRESCI. V tem dolgem, več kot tri ure trajajočem delu nas avtor namreč odpelje na obrobje portugalske prestolnice, v industrijsko predmestje Lizbone, kjer v eni izmed tovarniških hal uprizori zgodbo našega časa – zgodbo o sistematičnem kratenju delavčevih pravic in o zahrbtnih mahinacijah kapitala, ki misli le na množenje lastnega dobička. Pinho nam že s prvo podobo da okusiti ozračje, ki mu bomo priča: prek asociacije nas vodi do misli o popolni demontaži socialne države. Izkušnje z dokumentaristično produkcijo pa mu omogočijo, da z minimalnimi izraznimi sredstvi izpelje poglobljeno refleksijo o vdoru v prostor delavčeve intime in njenih zasegih, ki jih izvaja kapital.

Večino filma spremljamo dogajanje, ki je posledica niza dogodkov ene noči, razvoj zgodbe pa je domiselno omejen na notranjost hale in dialoge med liki. Pinho je ustvaril lucidno in prodorno analizo aktualnega družbenega ozračja zahodnega sveta, ki gledalcu nevsiljivo zastavi vprašanje: kako smo lahko dovolili, da smo se danes znašli v takem položaju. S čudovitim končnim obratom je tako ustvaril proletarski muzikal, ki gledalcu pogreje srce in ga sili v premislek lastne družbene pasivnosti.

NAPOVEDNIK FILMA TOVARNA NIČ: ODDAJA GREMO V KINO: