Anna Hathaway se igralsko prav dobro obnese in je pokazala, da s svojim kakovostnim razponom ne sodi zgolj v romantične komedije. Foto: 2i Film
Anna Hathaway se igralsko prav dobro obnese in je pokazala, da s svojim kakovostnim razponom ne sodi zgolj v romantične komedije. Foto: 2i Film
Velikanka
Anne Hathaway igra Glorio, ki v zasebnem življenju zaide v slepo ulico, obenem pa ugotovi, da je na nenavaden način povezana z Godzillo, ki lomasti po Seulu. Foto: 2i Film

Ko jo fant izseli iz newyorškega stanovanja, se vrne v svoj rojstni kraj, kjer se zaposli kot natakarica, kar pomeni zgolj nadaljevanje vegetiranja in nezmernih ponočevanj. Hkrati pa začne ob jutrih po južnokorejskem Seulu lomastiti pošast, podobna Godzilli, za katero Gloria ugotovi, da je z njo na neobičajen način povezana.

Celovečerec Velikanka je nenavaden filmski organizem, ki ga kinematografi neposrečeno označujejo za "domišljijsko komedijo". Čeprav se z združevanjem konceptov izmika ustaljenim oznakam, bi bilo bolj smiselno reči, da gre za dramo z elementi fantastike. Skozi racionalno analizo se zdijo ti elementi sicer utemeljeni in tvorijo nekakšno širšo alegorijo, ki se navezuje na mitologijo lepotice in zveri ter zgodbo Dr. Jekyll in Mr. Hyde, za katero se je Robert Louis Stevenson menda navdihoval tudi pri lastnih alkoholnih ekscesih. Zdi se le, da španski režiser in scenarist Nacho Vigalondo, ki mu v delih ni tuje združevanje raznolikih pripovednih izhodišč, ni najbolj posrečeno ujel tona filma. Zelo težko pa je dejansko opredeliti, kaj je pri tem tonu, ki niha od realističnega portretiranja do pravljičnega fabuliranja, tako moteče.

Velikanka pod površino razdeluje resne teme psihološke manipulacije, različnih odvisnosti, čustvenih zlorab, otroških travm, vse to pa je zavito v videz neodvisnega, dasiravno s solidnim proračunom podprtega filma, po katerem lomastita Godzilla in Anne Hathaway. No, šalim se, slednja se igralsko prav dobro obnese in je pokazala, da s svojim kakovostnim razponom ne sodi zgolj v romantične komedije.

Skratka, če lahko cenimo posamezne segmente filma, pri Velikanki nekaj v celoti ne deluje; morda je Nachu Vigalondu preprosto umanjkal tisti presežek talenta avtorjev, kot so Spike Jonze, Michel Gondry, Charlie Kaufman ali Gullermo del Toro, zaradi katerega se lahko v njihovih delih tudi najbolj nekonvencionalne domislice spojijo v očarljivo in pomenljivo celoto.

Sicer pa lahko z nekaj svobode filmu pripišemo tudi politično branje – če pogledam na zgodbo s širše perspektive, gre v njej za intimne zagate neodraslih Američanov, njihova posledica pa je, da se rušijo tuja velemesta ...

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)