Eno največjih monarhinj svetovne zgodovine, ki je še v času vladanja postala skoraj legenda, je upodobila v morda najtežjem obdobju njenega, za 19. stoletje izredno dolgega življenja – v obdobju globokega in za vse vpletene zelo mučnega žalovanja za prezgodaj umrlim ljubljenim možem Albertom. Za bravurozno igro užaloščene vdove, ki na očeh vsega dvora, hkrati pa globoko osamljena išče in najde uteho ter nenazadnje celo rešitev monarhije pri »navadnem« osebnem služabniku, je Judi Dench prejela tudi svojo prvo oskarjevsko nominacijo in se dokončno zapisala filmskemu platnu, na katerem se je prej le redko pojavljala.

Viktoria in Abdul, najnovejši celovečerec britanskega režijskega starega mačka Stephena Frearsa, ki je v svoji dolgoletni karieri prav tako nanizal že številne filmske bisere, med katerimi je na primer tudi Kraljica s Helen Mirren, je kljub precej podobni vsebini popolnoma drugačen film od svojega vsebinskega predhodnika. Lahkotna, zabavna, izredno duhovita in igriva biografska drama, ki v sebi skozi prizmo tujčevstva skriva tudi precizno kritiko britanske visoke družbe 19. stoletja, gledalcem predstavi popolnoma novo plat viktorijanske vladarice. Če je Judi Dench v filmu Gospa Brown iskala predvsem smisel svojega nadaljnjega obstoja kot človek in kot monarhinja, si v Viktoriji in Abdulu še starejša, še bolj naveličana življenja, še bolj ujeta v vsakodnevno vladarsko rutino, želi predvsem nekakšne popestritve, nečesa svežega, novega, nevsakdanjega. In ko ji pot prekriža simpatični postavni indijski uradnik, ki zna iskreno občudovanje do svoje vladarice tudi spretno pokazati in ga tudi unovčiti, ga Viktorija sprejme z odprtimi rokami. Kljub popolni šokiranosti svojega dvora – kar je glavni vir odličnega britanskega humorja v filmu – se z mladim Abdulom spoprijatelji, se z njim uči indijskih jezikov in da v London pripeljati celo njegovo po muslimansko zakrito ženo. In predvsem še zadnjikrat, morda pa celo prvikrat, v življenju počne točno tisto, kar sama hoče.

Če sklenem misel: Viktorija in Abdul je lep, humoren in povsem simpatičen film, ki bi kljub nekaterim ostrim bodicam in lepemu sporočilu o prijateljstvu, ki ne pozna meja, dokaj hitro utonil v pozabo, če v njem ne bi igrala fantastična Judi Dench. Njena postarana Viktorija pa je enostavno nepozabna. Spet.