A niti dvajset pridobljenih kilogramov, umetna pleša in pogršano zobovje glavnega igralca, ki v svojih preobrazbah vedno znova preizkuša meje svojega telesa, niti najžlahtnejša kovina v vsem svojem sijaju ne moreta prikriti neposrečeno sestavljenega in vse preveč razvlečenega scenarija. Edini zares presenetljivi preobrat v zgodbi pa se zgodi šele tik pred koncem. Toliko zavlačevanja, napolnjenega z različnimi borzniškimi izrazi in posegi, ki vsaj laikom že kmalu ne pomenijo kaj več od neposrečenega mašila, pač ne zmore preseči niti sicer prepričljivi McConaughey.

Lik, ki ga igra – Kenny Wells, glavno gonilo zgodbe –, je pravzaprav edino pravo »zlato« filma. Ne glede na to, kolikokrat ga njegova goreča in predvsem iskrena želja, pravzaprav že skoraj nerazumljiva potreba po uresničitvi svojih sanj, dobesedno vrže ob tla, se Kenny vedno znova pobere in gre naprej. In medtem ko je utelešenje njegovega neuspeha s pivskim vampom in alkoholizmom vidno daleč naokoli, njegova prava strast privre na plan ali bolje rečeno poblisne skozi pogled le v nekaj ključnih trenutkih, ki so se McConaugheyju odlično posrečili.

Film Zlato, ki je nastal na podlagi resničnih dogodkov ob koncu osemdesetih let dvajsetega stoletja, je označen za pustolovsko dramo, pri čemer je to oznako treba razumeti bolj v smislu duha, ki vodi človeka k nekemu negotovemu, a jasnemu cilju, k večnemu iskanju in uresničevanju svojih sanj. Prav to uresničevanje pa se samemu filmu, pa naj ima še tako lesketajoče se ime, žal ni ravno posrečilo.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

NAPOVEDNIK FILMA ZLATO:

GREMO V KINO: