Poklic eksotične plesalke v nočnih klubih za moške, poklicne »žurerke«, ki moškim ne prodaja svojega telesa, ampak jih v zameno za zabavo (tudi intimno) z njo vabi, naj trošijo v lokalu, kjer dela, se je predvsem v zahodnih družbah že bolj ali manj udomačil in postal celo družbeno sprejemljiv, saj teh deklet in žen ne stigmatizirajo več in ne potiskajo na družbeno obrobje. Še več, ponekod jim je celo omogočeno – v zadnjih nekaj letih celo pri nas – da plačujejo socialne prispevke in se sčasoma upokojijo. Pa vendar se zdi, da je naš pogled nanje še danes močno obremenjen s predsodki. In prav v tem verjetno tiči poglavitni razlog za to, da nas film Žurerka, skoraj dokumentaristični portret ene izmed teh žensk, Angélique Litzenburger, tako globoko presune in gane. To čudovito delo, prežeto s silovito melanholijo in otožnostjo, ki skoraj neizbežno okuži duha gledalca, a prav tako tudi z nič manj nalezljivo radostjo in željo po uživanju darov življenja, nas namreč popelje onkraj fasade, prodre za površino, na kateri se običajno ustavi naš pogled, ko presojamo delavke v tem poklicu. Vse prepogosto namreč osebo, ki opravlja ta poklic, enačimo s samim poklicem in ji ne dovolimo, da se nam zares predstavi, da jo vidimo tako, kot v resnici je.

Žurerka, to fascinantno delo, ki je prejelo številne festivalske nagrade, med drugim tudi zlato kamero za najboljši prvenec na festivalu v Cannesu, pa nam omogoči prav to: da pokukamo za tančico poklica, k osebi, ki ga opravlja, hkrati pa nas spodbudi tudi k razmisleku o tem, kakšen je tisti »potem« teh oseb, obdobje, ko se od poklica poslovijo. Po resnični življenjski zgodbi okrog 60-letne Angélique Litzenburger, osrednjega lika in hkrati glavne igralke, posneti film je delo nenavadnega ustvarjalnega trojca, ki ga tvorijo Marie Amachoukeli, Claire Burger (obe sta študentki prestižne pariške filmske šole Fémis) in Samuel Theis. Prav prek njega, ki je eden izmed štirih otrok portretiranke ter hkrati že od otroštva tesni prijatelj partnerk Marie in Claire, sta onidve spoznali Angélique in se odločili, da na film preneseta njeno nenavadno življenjsko zgodbo, ki ponudi vpogled v življenje številnih »eksotičnih plesalk«. K sodelovanju sta povabili tudi Samuela, s katerim sta sodelovali že pri dveh predhodnih kratkih filmih in skupaj so zasnovali delo, ki se zaradi uporabe naturščikov in poustvaritve resnične življenjske zgodbe zdi kot dokumentarec, a to nikakor ni.

Že res, da je avtorski trojec uporabil številne dokumentaristične prijeme, a Žurerka preprosto ni zgodba, ki bi »nastajala« pred njihovo kamero, ampak se pred njo odvija tisto, kar je ustvarjalni trojec premišljeno zasnoval, zgradil in dramatiziral, prav tako pa tudi naturščiki svoje življenjske zgodbe ne živijo, temveč jo igrajo. Tako je trojec premišljeno sestavil pripoved, ki opozori na številne trenutke iz življenja »eksotičnih plesalk«, ki so povprečnemu gledalcu povsem neznani. Kot na primer to, da imajo tudi one svoje družine, da delajo tudi po tem, ko bi jih mnogi označili že za odslužene, in da se navsezadnje tudi one rade poročajo. In prav poroka ter tisto, kar ta v Angélique prebudi, od prisilne umiritve življenja do strahov pred ujetostjo in pred starostjo, so glavna tema tega sijajnega filma, ki je zasnovan v najboljši tradiciji ti. cinema verite.

Iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)