O tem, da je na preprosti, linearni zgodbi filma Zvezda je rojena nekaj skoraj mitskega, priča že podatek, da je imela vsaka doba filma svoje utelešenje "Ally", od Janet Gaynor v izvirniku (1937) do Judy Garland v prvi priredbi (1954) in Barbre Streisand v dvajset let poznejši različici (1976). Tokrat je karte skušal premešati Bradley Cooper, za katerega je film tudi režijski in scenaristični prvenec (pri pisanju sta sodelovala še Will Fetters in Eric Roth), da glavne moške vloge seveda niti ne omenjamo.

Če zaplet že poznate, tukaj ni več kaj dodati. Jackson Maine (Bradley Cooper) je rocker v srednjih letih, ki ima sicer sijajno kariero, a zaradi odvisnosti od alkohola in tablet komaj še drži glavo nad gladino. Pred svojimi bližnjimi skriva tudi, kako zelo ga pri nastopanju ovira vse hujši tinitus. Ko se nekega dne na lovu za naslednjo steklenico poda v naključno izbran bar, ga pevski nastop natakarice Ally (Lady Gaga) začara na prvi pogled. Sledi predvidljiva, večna zgodba o strastni ljubezni, umetniškem navdihu in tragediji odvisnosti, zašpili pa jo konec, ki ga tukaj ne bomo izdali, čeprav po osemdesetih letih to najbrž ne bi več smel biti kvarnik.

Scenarij k osrednjemu konfliktu zgodbe v resnici ne pristopa s te ali one perspektive: osrednji "problem" ni Jackova posesivnost do Ally in njene kariere, prav tako ne prepreke, na katere mlada ženska naleti v moški, pogosto seksistični industriji, ali breme slave v digitalni dobi. Vsi ti elementi so prisotni, a niso plasirani na način, da bi odtegnili našo pozornost od rdeče niti – romantične drame o paru, ki je čisto slučajno neverjetno slaven. Vprašanje, kako je slava vplivala na njuno tragično zgodbo, ostane bolj ali manj nedotaknjeno. Zato se je skoraj treba vprašati, zakaj je bila pravzaprav potrebna še ena priredba filma Zvezda je rojena, če ne skuša povedati ničesar relevantnega ali novega o času, v katerem živimo. Zakaj si je Bradley Cooper izbral prav to zgodbo za svoj veliki avtorski debi? Odgovor je najverjetneje preprost: ne zato, ker bi ga zanimala sama zgodba, ampak zato, ker ga zanima, kako ta zgodba vpliva na ljudi.

Vse v filmu je usmerjeno v en sam cilj: da bi gledalec dobil čim bolj celostno izkušnjo, da bi ga romanca potegnila vase in na plano izvabila čustva (prav gotovo vam je že kdo priporočal, da s seboj v kino vzamete robce). Zvezda je rojena je kasičen film nekih preteklih časov, film, ki občinstvo od prvega prizora naprej vabi, naj se prepusti melodrami; verodostojnost je pri tem sekundarnega pomena (ob prizoru, v katerem Jackson na oder potegne popolnoma nepripravljeno Ally, je najbrž vsakomur jasno, da v resničnem življenju takega nastopa nihče ne bi mogel speljati fantastično – a jo vseeno hočemo videti uspeti in točno to tudi dobimo).

Podajamo se v sfero, v kateri sta tragično končala Jack in Rose, v kateri sta ljubila Rachel Marron in Frank Farmer. Melodramatična ljubezen te vrste je izumrla v devetdesetih. Bosta Jack in Ally kdaj zasedla tako pomembno mesto v popkulturi, da ob njunih imenih ne bo treba navajati naslova filma? Prezgodaj je, da bi lahko to vedeli – vsekakor pa sta oba našteta primera v večnost zajadrala na krilih neuničljivih popbalad, singlov, ki sta vgrajena v naš kolektivni DNK. Se pesem The Shallow lahko meri z My Heart Will Go On ali I Will Always Love You? Je to res komad, ki nas bo še desetletja vračal k veliki ljubezni Jacka in Ally? Morda je nepošteno, da se nagibam k negativnemu odgovoru, še posebej, ker je našo neracionalno, a nezanikljivo ljubezen do Titanika in Telesnega čuvaja obarvala tudi nostalgija.

Lady Gaga je v filmu tako dobra, kot ste najbrž že kje prebrali, da je. Ne gre za to, da je zaradi njenih rjavih (in pozneje rdečih) las ne bi spoznali, gre za to, da je dovolj prepričljiva, da nimaš ves čas pred očmi popzvezde – isto je pred njo v tej vlogi uspelo Barbri Streisand (Madonna, na primer, pa v nobenem poskusu ni presegla svoje zunajfilmske slave. Ironično je, da je v pevski karieri ravno Gaga dedinja Madonnine nezmotljive intuicije za preobrazbo.) Malce problematično je, kako površno in pokroviteljsko scenarij obravnava Allyjino preobrazbo iz "resne" pevke v hipersproducirano popsenzacijo. Mar ni ravno Gaga sama (pa tudi Sia, St. Vincent, Lorde in druge) dokaz, da se mainstreamovski uspeh in niansirane, osebne pesmi v popu medsebojno ne izključujejo vedno? Lahko je razumeti, da bi pevec Jacksonovega kova obsojal tak žanrski prehod, a zdi se, kot da film pričakuje, da bomo tudi gledalci zavzeli to pavšalno, preživeto stališče. Cooper ima svojega protagonista preveč rad, da bi resno obsodil njegov napuh.

"Maybe it's time to let the old ways die" je prvi verz komada, ki ga boste slišali še velikokrat – ko Jackson poje o "starih navadah", prerokuje tudi svoj glasbeni zaton; Zvezda je med drugim tudi žalostinka o propadu rockerja stare šole (čeprav bi se dalo argumentirati, da se je to izumrtje že davno zgodilo. Eddie Vedder, Dave Grohl, Bono in podobni že dolgo niso več utelešenje razvrata ali dekadence, razni Axli Rosi pa sodijo v zaključena poglavja rokenrola.)

Ne samo, da brez težav verjamemo, da je Gaga naivna, neizkušena pevka, prav tako lahko je verjeti vsakemu koraku v njeni zvezi z Jacksonom. Bradley Cooper, ki ima – nepojasnljivo – v življenjepisu že tri igralske oskarjevske nominacije, pa čeprav je bila doslej njegova najprepričljivejša vloga glas računalniško animiranega rakuna, si končno enkrat zasluži vse pohvale, ki ga čakajo. Popolnoma se je zlil z zaraščenim, momljajočim likom Jacksona, ki lovi ravnotežje nekje med karizmo zvezdnika in ponižanjem zasvojenca. Tako kot Gaga je tudi on vse pesmi odpel sam in čeprav se s soigralko seveda ne more primerjati, je njegov hripavi, izmučeni glas (lahko) odraz desetletij življenja na robu.

Zvezda je rojena torej ni inovativen film s kako poglobljeno ali svežo poanto; to je film, ki je bil pred tem dobesedno posnet že trikrat. A to ne pomeni, da ni vreden ogleda ali da ob njem ne boste uživali. Režijsko je dovolj kompetenten, da bo Cooper odslej veljal za vsestranskega ustvarjalca (koncertne prizore je posnel na lanskem festivalu Glastonbury, kar je moralo biti precejšen izziv). V zgodovino pa se bo Zvezda je rojena tako ali tako vpisal kot tisti film, s katerim se je začela dolga, plodna igralska kariera Lady Gage. (Vstavi obvezni dovtip, vezan na naslov filma.)

Ocena: 4; piše Ana Jurc